ponedeljek, 26. marec 2012

"you can’t feel the heat until you hold your hand over the flame"

Danes sem bila priča nekemu dogodku, ki me je globoko pretresel in me znova napeljal na razmišljanje o tem kako zelo srečna sem lahko, da vidim, slišim, da sem (kolikor toliko) zdrava.

Stala sem v križišču pri Tobačni in čakala na zeleno luč, da se odpeljem proti domu kot že neštetokrat do sedaj. Na levi strani sem na prehodu opazila fanta z belo palico, zdel se je nekoliko nemiren. Počakal je na zvočni signal, da lahko varno prečka cestišče.Stopil je, zgledalo je, da bo cesto prečkal naravnost po sredini zebre, vendar je zaradi svojega brzenja oz. bolje rečeno bezlanja zavil proti sredini križišča. Dih mi je zastal, ko sem nemočno opazovala dogajanje, vendar k sreči ga je nek fant mimogrede medtem, ko se je vneto menil po telefonu, potegnil iz cestišča. Ne morem si predstavljat kako se je v tistem trenutku počutil fant z belo palico-lahko predvidevam, da ga ni kaj dosti šokiralo, saj je že naslednji trenutek odvihral naprej in se zaletel v smetnjak.
In ravno to me je nekako napeljalo na misel, da je vse skupaj skrita kamera. Bolje rečeno želela sem si, da bi bila vse skupaj skrita kamera!


Na delavnicah Senzorium gledališča smo nekaj "classov" preživeli z prevezo čez oči, nekako smo se poizkusili vživeti v nalogo "gledati" z prsti, ušesi, okusom pa vendar si ne znam predstavljati kako je, če živiš v popolni temi. Zato torej TAK naslov. Inspiracijo pa mi je dala pesem "Satelitte" skupine Rise against.

Pozdrav,
&c A.

nedelja, 25. marec 2012

prvega ne pozabiš nikoli

Dolgo časa sem premišljevala ali naj pišem blog ali ne. No, danes na materinski dan in referendum o družinskem zakoniku, tako rekoč na "D- day" je kocka padla in že premišljujem o čem naj napišem svojo prvo objavo.
Že sam naslov bloga naj bi dal bralcu misliti, da bo to blog v katerem ne bom pisala o politiki, tako da omemba volitev je prva in zadnja omemba politike.

Torej moja prva objava bo objava z vsebino o moji prvi ljubezni in sicer gledališču.

Redno hodim na premiere v Prešernovo gledališče v Kranju in dober teden nazaj sem si ogledala uprizoritev Antona Pavloviča Čehova Tri sestre. Predstavo je režiral hrvaški režiser Oliver Frljić (še ena potrditev, da Slovenci in Hrvati znamo dobro sodelovati) in vsekakor navdušil večino gledalcev z menoj na čelu. Edini "moteči" faktor bi se lahko našel, in sicer  po malo več, kot eni uri odlične igre je iz vseh zvočnikov po dvorani začel prihajati glas izredno 'priljubljenega' JJ. Na vprašanje od kje ta ideja je režiser Frljić odgovoril, da drama Tri sestre ni drama o preteklosti ampak drama o realnosti, ki se dogaja tukaj in zdaj. In slovenska realnost je pač JJ in njegove 'reforme'.
Če zaključim o politiki v umetnosti, je tole tukaj samo še dokaz več, da tudi če bi se v tem blogu želela izogniti politiki se pač ne morem, ker je politika povsod. Tudi v umetnosti!
Drugih motečih faktorjev ni bilo. Po koncu predstave sem v pogovorih z obiskovalci dobila občutek, da jim je bila predstava všečna in, da je PGK spet pozitivno presenetilo. 





 

[Vir:  http://www.pgk.si/main.php?gr1=performance&id=2011072314292958&pshowid=2012022922535102#fgp]
Dovolj nakladanja za danes, se vam še kaj oglasim!

Pozdravček, 
Vaša, &c A.