"The EARTH without "ART" is just "EH"."

Danes sem bila priča nekemu dogodku, ki me je globoko pretresel in me znova napeljal na razmišljanje o tem kako zelo srečna sem lahko, da vidim, slišim, da sem (kolikor toliko) zdrava. Stala sem v križišču pri Tobačni in čakala na zeleno luč, da se odpeljem proti domu kot že neštetokrat do sedaj. Na levi strani sem na prehodu opazila fanta z belo palico, zdel se je nekoliko nemiren. Počakal je na zvočni signal, da lahko varno prečka cestišče.Stopil je, zgledalo je, da bo cesto prečkal naravnost po sredini zebre, vendar je zaradi svojega brzenja oz. bolje rečeno bezlanja zavil proti sredini križišča. Dih mi je zastal, ko sem nemočno opazovala dogajanje, vendar k sreči ga je nek fant mimogrede medtem, ko se je vneto menil po telefonu, potegnil iz cestišča. Ne morem si predstavljat kako se je v tistem trenutku počutil fant z belo palico-lahko predvidevam, da ga ni kaj dosti šokiralo, saj je že naslednji trenutek odvihral naprej in se zaletel v smetnjak. In ravno to me je nekako napelja

Dolgo časa sem premišljevala ali naj pišem blog ali ne. No, danes na materinski dan in referendum o družinskem zakoniku, tako rekoč na "D- day" je kocka padla in že premišljujem o čem naj napišem svojo prvo objavo. Že sam naslov bloga naj bi dal bralcu misliti, da bo to blog v katerem ne bom pisala o politiki, tako da omemba volitev je prva in zadnja omemba politike. Torej moja prva objava bo objava z vsebino o moji prvi ljubezni in sicer gledališču. Redno hodim na premiere v Prešernovo gledališče v Kranju in dober teden nazaj sem si ogledala uprizoritev Antona Pavloviča Čehova Tri sestre. Predstavo je režiral hrvaški režiser Oliver Frljić (še ena potrditev, da Slovenci in Hrvati znamo dobro sodelovati) in vsekakor navdušil večino gledalcev z menoj na čelu. Edini "moteči" faktor bi se lahko našel, in sicer  po malo več, kot eni uri odlične igre je iz vseh zvočnikov po dvorani začel prihajati glas izredno 'priljubljenega' JJ. Na vprašanje od kje ta ideja