sobota, 26. september 2015

Festival ročnih del

Kdor ima čas in je ljubitelj 'handmade' izdelkov mu močno priporočam obisk festivala ročnih del na Bledu!
Sama sem ga obiskala danes in sem čisto navdušena. Mogoče sem malo bankrotirala ampak kaj ko je večina izdelkov tako lepih :)Eden izmed kupljenih izdelkov je tale prstan z muckom in bombažna torba ♥
Ne pozabite, da z nakupom tovrstnih izdelkov podpiramo slovenske umetnike in posledično slovensko gospodarstvo! Marsikatera umetnica mi je zaupala, da se je z ustvarjanjem nakita ukvarjala prej v prostem času, tako za dušo ampak, da jo je ob izgubi službe ta dejavnost rešila propada. Zatorej, če imate čas jih obiščite, večina je zelo klepetavih in vam bo z veseljem obrazložila postopke za ustvarjanje, malce z njimi poklepetajte in kupite kakšen izdelek. Cene so mogoče malce višje kot v kakšni tuji trgovini z nakitom ampak so pa vsi izdelki unikati in z dušo in to je tisto kar šteje!


Prstanček je ustvarila ga. Dragica Herga iz Pegaste mavrice
Bombažna torba je bila ustvarjena izpod rok Loščike
Še en izdelek sem pa prednaročila pri Hiškariji in ga izdelanega po naročilu dobim v kratkem. Je pa darilo in zato ne bom nič bolj točno napisala za kateri izdelek se gre. 

Vaša &c.
Alexa



sobota, 08. avgust 2015

10 razlogov zakaj NE maram poletja

Poletje je, dnevi so vroči in dolgi in tudi noči so dolge in vroče, ampak ne v pozitivnem smislu. Ponoči se komaj kaj ohladi, še v moji vedno prijetno hladni sobici je zadnje čase komajda še vzdržno spati. Do lanskega leta je bila soba hladna, pozimi skoraj da kot hladilnica, ko si samo mirno ležal na postelji zavit v odejo se ti je iz ust kadilo. To so zame idealne razmere za življenje, za druge pa da staknejo prehlad. No, zato sva se inteligentno spravila k projektu izoliranja sobe. Res, da je pozimi bolj znosno ampak poleti pa no...ni več tako super kot je bilo včasih!
Ampak to niti ni tak problem. Večji problem so insekti in žuželke, ki se zbirajo v notranjosti hiše po Biffini zaslugi! Namreč vsak večer po dnevni sobi lovim nase 'životinjsko carstvo'. Vsak dan je na sporedu najmanj ena velika leteča kobilica in več manjših seveda raznobarvnih, očitno Bjfk želi poskrbeti, da redno obnavljam svoje znanje barvnih odtenkov. Brez gromozanskih vešč ne gre, te me vsakič znova napadejo med poskusom reševanja- živali nehvaležne! Potem so tukaj se neke čudne leteče žuželke, ki sem jih poimenovala kar kolibriji in seveda nezamenljivi leteči lepotci kebri, ki jih ponavadi kar sama pobijam z loparjem za igranje badmintona. Veste kako milozvočni zvok je to, ko poleti v neznano smer in se nekje razpaca. No, Bjfk se zdi bolj zanimivo, da jih prinese v dnevno sobo spusti nekje na sredini in se ponovno odpravi na lov. Skratka ni nam dolgčas ob naših mačkih, ki mimogrede danes praznujejo, saj je svetovni dan mačk :).
Če se sprašujete kje je v tej zgodbi  naš drugi mačkon Mexx, !? Ponavadi nekje v senu, na balkonu ali pa v hiši leži in spi spanje pravičnega!
Tukaj je moj seznam :
10 razlogov zakaj ne maram poletja

1. Vročina ( po daljšem izpostavljanju postanem zmedena kar ni najboljše, ce moraš po kakšnih opravkih, ker potem skoraj sto odstotno (nenamerno) pozabim plačat  kavo ali pa prodajalko prepričujem da ima paradižnik mušico).
II. insekti -  vse zgoraj nešteto, letos še posebej ose
III. pojav kakšne 'tujerodne' živali kot je naprimer škorpijon- danes se je to zgodilo in činčilo je skoraj zadela kap od strahu.
IV. Prekomerno potenje- saj vem je dobro in zdravo. Ampak ko stojiš za prepotenem človeku v vrsti na blagajni ali pa bognedaj sediš poleg na avtobusu si želim in najbrž nisem edina, da bi ljudje strupe izločali na drugačen manj zaznaven način!
Bjfk v preži na veščo velikanko-samo poglejte si to koncentracijo!
V. Komarji. Vsi poznamo tisto, se uležeš v posteljo, odložiš knjigo, ugasneš luč, ravno si na meji, da se boš pogreznil v sanje pa zaslišiš tisti zvok. Prižgeš luč, zvok utihne, mačka vsa nervozna pogleduje v vse smeri. Si rečeš najbrž je bilo kaj drugega, se uležeš nazaj v posteljo in ugasneš luč. Tako v nedogled, dokler ti vseeno ne uspe zaspat. Zjutraj pa krik od srbečih pikov, ki jih ne smeš praskat pa te vseeno tako zelo mika!
VI. leteče žuželke, ki se toliko časa vrtijo okoli kozarca s pivom, dokler ne padejo noter in ga meni nič tebi nič začnejo krasti --> Nobody touches my beer!
VII. Tanka oblačila so super ampak ko je zunaj 35°C so vseeno preveč - kože se na žalost ne da sleči, vsaj ne brez dolgotrajnih posledic.
VIII. Gneča na cesti. (Naravnost obožujem 'Feragosto')
IX. Prepotentni kolesarji, ki si prisvojijo kolesarsko stezo in se potem ob opozorilu, da se pomaknejo na svojo stran se pridušajo.
X. Zunaj je vroče, v avtu je vroče najbolj vroče pa je, ko naši prepametni vremenarji blodijo o vročinskih rekordih in se na radiu vsakih 15-20 minut vrti neumno sporočilo, da je potrebno spiti veliko tekočine, se zadrževati v notranjih klimatiziranih prostorih in zaščititi svoje betice, da ne bi staknili sončarice.
Glejte, če vam to ni samoumevno, potem vam lahko pomagajo samo se na zaprtem oddelku v 'Begnah'.
Kamor bi pa vsekakor spadali vsi tisti, ki  pustijo bodisi svoje ljubljenčke ali otroke v razgretem avtomobilu in odidejo po opravkih!

Res, da si vas bo večina mislila 'oh kako nergava je tale Mary', ampak verjamem da se marsikdo lahko najde vsaj v treh točkah iz tega seznama. Mar ne?

Do naslednjič pa pijte veliko...(dopolnite sami) in ostanite v cvetju!
Vaša & c.
Mary
uživancija v domačem vrtu


ena stvar, ki jo obožujem-branje knjige v senci dreves v našem sadovnjaku. Pozimi se to pač ne da, vsaj ne v viseči mreži. 

naš,  tujerodni obiskovalec (zdaj že bivši) -g. škorpijon.

petek, 06. februar 2015

Knitting is new yoga

Nazadnje sem vam obljubila blog objavo o jogi pa sem nekako spet pozabila. Zadnje čase ima moje življenje ubijalski tempo in prav je tako. Saj priblizno veste kako to gre. Vsi smo ujeti v neko kolesje in na čase smo bolj podobni hrčkom kot pa ljudem. Zato si vsaj enkrat na teden vzamem čas zase in se odpravim na 90 minutno vadbo joge v Padma yoga studiu v Radovljico. Po vsaki vadbi se naslednji dan zaradi 'neusmiljenosti' učiteljice komaj izvlečem iz postelje, ampak ko je že po prvem semestru opaziti pozitivne rezultate vsakotedenskega mučenja, je vse hitro pozabljeno. Ne boste verjeli zamudila sem samo 3 vadbe v celem semestru, pa še te sem manjkala opravičeno in sem jih potem z jutranjo vadbo prinesla noter, in so rezultati že vidni. Daljše, močne mišice in posledično elegantne 'nenabildane' noge in roke, vitek pas in že vidne trebušne mišice so ene izmed izboljšav na mojem telesu, da o odpornosti imunskega sistem niti ne izgubljam besed. Tako, da vsem, ki bi radi imeli zdravo telo, odpornost in predvsem umirjene misli, priporočam, da začnete obiskovati jogo. Pa to ne kjerkoli, samo v Padma Yoga studiu v Radovljici, kjer vam bo Kristina prisluhnila in vam resnično pomagala pri izboljšanju kvalitete življenja, s svojo pozitivo in humorjem pa vam bo polepšala popoldneve, vecere ali pa jutra!
Toliko o  'klasicni' jogi.
Te dni pa sem v Trainstation squatu v Kranju preizkušala še drugo 'staronovo' jogo - štrikanje oz. pletenje. V 4 dnevnem šnelkursu štrikanja nam je zagnanim mladostnim zenskam pa tudi fantu, špela Gale pokazala osnove štrikanja. Desne, leve, ki mimogrede sploh niso tak bavbav kot so nas strašile ome, nasnutek, ki je še vedno kompliciran in ga prav na hitro niti ne sku6is in pa zaključek. V teh dneh sem spoznala punce raznolikih karakterjev in zivljenjskih ambicij. Vsaka je ob štrikanju pripovedovala svojo zgodbo, dnevne prigode in hitela razlagati svoje poglede na življenje. Upam si trditi da smo izgledale kot ene stare nonke, ki si popoldneve krajšajo s štrikanjem ob dobri kavi in pecivu. Ure so minevale (pre)hitro in tako kot smo same prepletale nit v svoje šale so se med nami čisto potiho spletle prijateljske vezi.
Še ena včerajšnja prigoda.
Včeraj sem se po dolgem času domov odpravila z vlakom. In ker sem od ponedeljka do včeraj vsak večer po prihodu iz tečaja štrikanja naprej pletla svoj šal,  se mi je zdelo naravno, da celo pot do Jesenic nadaljujem svojo rutino. Ko sem iz bombažne vrečke potegnila moje 'štanšce' kot je pletilkam rekla moja oma Pletilke in začela štrikat, so vsi, ki so bili takrat v istem vagonu odložili svoje pametne telefone in tablice in me gledali kot da sem pristala na tem vlaku direktno iz xy planeta! Samo se nisem dala motit! Vsakemu sem se nasmehnila in naprej počela isto, kaj kmalu so tudi sami nadaljevali z buljenjem v svoje telefone in nestrpno čakali na svojo postajo. Jaz pa sem lepo prepletala niti in pot do Jesenic je minila v trenutku!
Torej en mali nasvet z moje strani, ko boste naslednjič sedeli na vlaku vam svetujem, da namesto gledanja v ekran pametnega telefona ali tablice vzamete knjigo, revijo ali pa štrikanje. V vsakem primeru vam bodo oci neizmerno hvalezne, misli pa se bodo umirile in tako boste lepo pomirjeni pričakali svojo izstopno postajo!
Do naslednjič pa pazite, da vas silni metež stoletja ne zamede in ostanite v cvetju!
Vaša &c.,

Alexa

ponedeljek, 05. januar 2015

staroletne prigode in novoletne zaobljube


Pa ti, imaš kakšno posebno zaobljubo se je glasilo vprašanje, ki mi ga je kolegica poslala v moj nabiralnik na nekem družabnem omrežju. Pa sem začela pisat. ufa, kar vsulo se je iz mene. 
Moj odgovor se je glasil nekako takole:
"Če se bo novo leto nadaljevalo tako kot se je staro končalo se bo zaobljuba vsekakor glasila, "v novem letu bom bila bolj organizirana". ker kar se mi je zgodilo na Silvestrovo je bilo enostavno preveč. 

silvestrski poljub
Skratka vstala sem ob 8. uri "zalaufala" frezo in lopato ter očistila sneg iz dvorišča. Izkazalo se je, da je bil impulziven nakup freze prejšnje leto, ko nas je zajelo konkretno sneženje, odlična naložba! Dvorišče je bilo očiščeno v dobre pol ure. Potem na zajtrk, po njem čiščenje hiše in priprave na mamičino vsakoletno silvestrsko večerjo, ki jo pripravi za kolegice. Medtem ponavljanje teksta za nastop. Ob 17. uri sem ga imela, v Kranjski Gori na neke vrste otroškem novem letu.
Od novembra čisto po naključju in zanimivem spletu okoliščin sodelujem s super ekipo v delavnicah za otroke,  ime le teh je Pekarna Mišmaš in v njej si otroci spečejo svoj 'ljubi kruhek', naučijo nekaj o kruhu in njegovi uporabi ter spoznajo Svetlanino čudovito pravljico Pekarna Mišmaš. Zanimiva stvar, tako da če imate otročke jih kar pripeljite k nam. pip, pip, piiip... konec reklamnega sporočila.

Torej, dokler nisem zapustila hiše je šlo vse kot po maslu, nato pa bam! Ceste zasnežene, na cesti sami kreteni. Eni počasni, 30 km/h po skoraj v celoti očiščenem cestišču, ali pa prehitevanje kolone, torej iz ene skrajnosti do druge. Očitno je bilo, da je folk s svojimi beticami že na novoletnih zabavah in da so še preden so štartali od doma spili kakšnega kratkega, dva, tri. Kar se je videlo tako v vožnji kot tudi v načinu parkiranja. Najprej sploh nisem opazila, ampak na parkirišču mi je v pičlih 10 minutah, kar sem bila parkirana, nekdo butnil avto. Super, avto seveda ni bil moj ampak očetov. Prva misel,' juhu! ati me bo ubil', takoj zatem občutek hude jeze nase, ker nisem šla z najinim avtom. Vsekakor bi bilo manj škode, ker je najina škatla na štirih kolesih stara 16 let. Drugi šok, ura 17: 15, ko sem šla na oder, zunaj -10°C, odigram bojda dokaj spodobno svoj del, nato počakam še stanovsko kolegico. Zaradi podrtega tajminga me vse bolj grabi panika, da mi ne bo uspelo pravočasno priti v Kranj na silvestrsko predstavo v PGK. Nekako se pomirim, da imam še dovolj časa. Ura v avtu kaže 18: 20, še dobro, da vem da jo ima oče naprej cca. za 7 minut. Če štartam proti Kranju zdaj, bom pravočasno tam in lepo v miru se bova sprehodila do gledališča na predstavo. V vsem hitenju pozabim, da moram najprej še domov, ker moram menjat avto. Ura je torej 18:13, js še vedno z udarjenim očetovim avtomobilom na cesti. Nekdo pred mano pelje celo pot od Kranjske gore 40 km/h. Pa saj to ni res! Ura pa podivja, ko sem prišla domov je bila 18:25, hitro se preoblečem se iz starke Jedrt prelevim nazaj v spodobno oblečeno žensko, ki je pripravljena na skok v novo leto. Na lep outfit s svetlečim krilom, hlačnimi nogavicami s srčki in pentljico ter bluzo lahko kar pozabim, ker je zunaj mraz in imam dobesedno zamrznjene prste še od nastopa poprej. Nase navlečem usnjene hlače, bluzo in jopico ter čez še eno štrikano jopico, da na poti slučajno ne zmrznem. Na noge le s težka spravim najljubše visoke bulerje. Hitro stečem po stopnicah do avtomobila, ga odklenem, dobro. Če štartam zdajle pridem pravočasno v gledališče, najverjetneje brez zamude. Poskusim odpreti vrata, ne gre. Poizkusim na drugi strani, ne gre, pa še enkrat pri zadnjih vratih na obeh straneh ne gre! Hudiča, zakaj se mi mora to kar naprej dogajati, se sprašujem!?! Murphy, zakaj zaboga me imaš tako rad!? Nekje med obupom in jezo kličem mojega dragega, da bom verjetno zamudila in da sva 40€ za karte pognala skozi okno, zaradi moje neorganiziranosti! Nakar mi v glavo šine super ideja, če bi me v tistem trenutku kdo slikal ali pa če bi o moji dogodivščini narisali strip bi mi prav gotovo nad glavo narisali žarnico! Tadaaam, vtaknem ključ v ključavnico na prtljažniku in zavrtim. Vrata se odpro in že vidiš kako lezem skozi prtljažnik vse do voznikovega sedeža in že živčno vtikam ključ v zaganjalnik, zavrtim enkrat, avto vžge in ugasne, pa drugič... nakar se mi že drugič v tem večeru zasveti nad glavo žarnica, da ima najina 'super truper' škatla na 4 kolesih kodno varovan vžig! Odklenem, zaklenem, in zalaufam, avto vžge in že zdivjam po dovozu proti Kranju. Ura v mojem avtu je veliko manj prizanesljiva do mojih živcev saj kaže 18:35, kar pomeni, da se bo predstava začela čez 25 minut! V Kranj sem prispela nekaj minut čez 19. uro in že sva tekla z roko v roki po ledenih ulicah Kranja vse do Prešernovega gledališča, ko sva vstopila je ura kazala 19:10 in ko sva vstopila je bilo na hodniku samo še peščica pomembnežev, ki je srkala šampanjec, po pogledih sodeč, sva morali izgledati precej obupano, saj so naju takoj spustili v dvorano. ravno, ko sva se udobno namestila je ugasnila luč in predstava se je začela. Nama na kožo pisano. Po predstavi sva najprej spila šampanjec potem pa se v miru odpravila proti domu, kjer sva sestradana napadla narezek in odlično francosko solato, ki jo je napravila taščica. Šele po močnem kruljenju sredi predstave sem ugotovila, da sem v celem dnevu pojedla samo krof za zajtrk in korenčkovo juho preden se je vsa kalvarija začela. Novo leto smo pričakali ob igranju namiznih iger, človek ne jezi se in enke. Bili smo kar precej razvneti saj smo v vsej igralni vnemi začetek novega leta zamudili za nekaj minut. Nato smo si voščili, se objeli, obvezen silvestrski poljub se je tudi zgodil. Kaj kmalu pa sva padla v posteljo utrujena od dolgega in napetega dne in zaspala, spala sva vse do 10., ko sva se s kolegico in njenim sinčkom sprehodila skozi zaspano, zmačkano, mrzlo Kranjsko jutro. Bilo je osvežujoče.

Torej, draga kolegica moja zaobljuba za novo leto je, da bom pazljivejše organizirala svoje dneve in si na glavo nabasala toliko, da bom lahko varno prispela iz točke a na točko b in to brez zamud in živčnih vojn. Pa da bom prebrala še več dobrih knjig, trenutno se navdušujem nad mačkom Bobom in njegovim nadvse inspirativnim lastnik Jamesom Bowenom in pa da bom redno jogirala. O tem kako pogrešam jogo, pa v naslednjem postu. Kar je tudi del mojih zaobljub za tole leto - rednejše pisanje bloga. Nemarnica sem zadnjo blog objavo napisala daljnega aprila 2o14!


Do takrat pa bodite v cvetju in en dobronameren nasvet, če zunaj pada sneg in so ceste v solidnem stanju peljite previdno, kar pa zaboga NE pomeni, da vozite po polžje! (:

 &c. vaša Alexa

Pekarna Mišmaš - fotografija posneta na snemanju oddaje Dobro jutro.