"The EARTH without "ART" is just "EH"."

Gobarjenje v jesenskih mesecih je pri naši hiši že dolgoletna tradicija. Vsi smo veliki ljubitelji gob. Z očetom nabirava, mami in brat pa se potem nesramno bašeta, če nama uspe kaj "ujagat". No, zdaj se nama je pridružil še moj fant, ki je pa sploh obsedenec z gobami in na splošno z vso hrano, najbrž zaradi njegovega poklica. Torej zadnje dva tedna smo šli kar nekajkrat za gobami. Sprva so bile to precej neuspešne akcije, ker je narava v tem delu Slovenije zaradi dolge zime nekako v zaostanku. Zadnjih 14 dni pa so bile te akcije dokaj uspešne. Vedno smo nabrali le toliko kilogramov kot je dovoljeno, da slučajno ne bi ne-upoštevali zakona, kot to naprimer počno nekateri neodgovorneži. Primer takega neodgovorneža sem na eni izmed komercialnih televizij ujela fotografijo, kjer so imeli celo ovalno mizo, precejšnjega premera, gob-jurčkov, no potem se NE čudim, da za nekatere ni ostalo nič in da na določenih internetnih straneh berem o nadvse slabi gobarski sezoni - sa...

Ob 6. uri zjutraj me je iz postelje vrgel očetov glas "gremo v gobe, ajmo ustan!". Nekako se mi je do pol sedmih uspelo spravit ven iz postelje in se odvleč do kopalnice se za silo uredit, pojest "kraljevi zajtrk", kot s kolegom praviva Keksolinotu in se odpravit proti Tržiču. Po prihodu nama je bilo kaj kmalu jasno, da sva za gobarjenja prepozna, zato sva se v lenobnem tempu odpravila proti planini Šija. Dan je bil ravno prav nevroč, pravzaprav je bilo na planini dokaj "frišno" 14°C in naju je, ko sva po dobri uri dokaj počasne hoje, namreč še vedno me boli gleženj po tistem nesrečnem padcu iz viseče mreže, končno pispela na Šijo je bilo tako mrzlo in vetrovno, da sem resnično obžalovala jutranjo odločitev, da oblečem samo hlače na 3/4 in za ogrnit jopico brez dodatnih dolgih rokavov! No, na mraz sem dokaj hitro pozabila, ko je majerica po SSKJ planšarica, ki oskrbuje živino na planini če kdo slučajno tega ne ve, prinesla veliko šalico turške kave in še ...