Edina tema, ki obstaja, je neznanje ...

maj 19, 2012

V četrtek 10.V. sem se pridružila članom medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj na izletu v neznano. Pohajkovanja z njimi so vedno polna presenečenj in drugačna. Drugačna v pozitivnem smislu. Z njimi svet dobi drugačne dimenzije. Zanimivo je opazovat njihov način dojemanja sveta. Njihovo vedoželjnost je naravnost občudovanja vredna. Skratka, super je bilo. Naslov nove objave je tak, kot je njihov "slogan" na spletni strani. Na tej strani lahko spremljate vse njihove dogodke, reportaže iz izletov in dosežke. Vabljeni k ogledu!

Nekaj besed o izletu.

Štartali smo ob zame nečloveški uri ob 5:40, kar pomeni, da sem vstala že ob pol 5. Do Kranja sem bila praktično zombi, dokler nisem spila jutranje kave in pojedla rogljička. Z mini busom smo pobirali člane in prijatelje ter spremljevalce slepih vse do Škofje Loke, kjer je center slepih. Do Šk. Loke smo bili že kar dodobra zbujeni, spalo se nam ni več. Toliko pozitivne energije in veselja je bilo na avtobusu, da jo na marsikaterem busu, kjer se peljejo sami najstniki ni, vam povem!I. postanek je bil na Katičevem mlinu v Srednji vasi pri Krškem. Industrijski mlin nič posebnega. Več kot očitno je bilo, da se vodički ni dalo niti pozanimati kdo pride na ogled. Če bi se, bi najverjetneje govorila počasneje in razločnejše in vsekakor ne bi rekla, če boste videli kakšno stvar in ne boste vedeli zakaj se uporablja pa me le vprašajte. Halo, sem si mislila, kaj samo jaz narobe slišim ali je res pravkar izrekla te besede skupine iz mdsskr!?Seveda sem šla k njej in jo opozorila, nekaj se je probavala opravičevati pa sem jo kar ustavila. Ni se mi dalo. Sem se pa prav bala kakšno bo nadaljevanje izleta, če dobimo še enega "šušmarja" kot je ta!?
In sem bila zelo, zelo in še enkrat zelo pozitivno presenečena na naslednji postaji GEN (poceni elektrika) Krško. Gospod srednjih let, ki nas je vodil po spodnjem delu podjetja kjer je "hiša eksperimentov", se je izredno potrudil ter pripravil na vodenje naše skupine in to tudi na glas povedal. "Nisem vedel kaj naj, bal sem se, prvič vodim skupino, slepih in slabovidnih. Zato sem si prebral knjigo (naslova si nisem zapomnil, ker imam slab spomin) o slepih, da bi ugotovil kako vi percepirate ta svet, itd" . Te besede so me pomirile, vedela sem da tukaj ne bo takih spodrsljajev kot na Katićevem mlinu. V hiši eksperimentov je bilo super kul mega fajn. Nisem si sicer upala na kakršenkoli način eksperimentirati z elektriko, ker me že nakupovalni voziček tako strese, da po navadi kar požvinim in jezna potisnem voziček mami, da naj ga kar ona pelje. So pa zato toliko rajši eksperimentirali drugi! Joj, kako so uživali, kot majhni otroci, vse jih je zanimalo. Tako lepo jih je bilo opazovat! V zg. delu nas je prevzel drug gospod in nas popeljal skozi teoretični del. Bilo je zanimivo, vendar precej manj navdušujoče kot sp. prostori. Najrajši bi šli kar nazaj!Pot smo po koncu ogleda GEN-a nadaljevali proti Sevnici, natančneje Sevniškemu gradu. Tam je bila šele katastrofa. Sama sem iz te stroke in me je motilo skoraj vse. Že ogled uvodnega filma je bil katastrofa. Zakaj za boga, dajo gledat film o gradu, ki bi si naj ga ogledal, slepim ljudem!? Oni raje slišijo (ne, tarnanje kustosinje, da je preveč skupin in da se ni utegnila pripravit-to sovražijo!), tipajo, vonjajo! Mene je dolgočasen dvajsetminutni film o gradu prepričal, da si ni več kaj ogledat in sem raje ostala v kavarni, nekateri so šli najprej v neko shrambo nakupovat (popolnoma nesramno, da spraviš človeka še pred ogledom v trgovino, da pusti še zadnje svoje € svoje že tako mizernih prihodkov za ljubezenski napoj ali skrivnostno mažo proti revmi!) Potem pa navzgor in seveda so bili v večini razočarani. Na žalost se nam ta ogled ni ravno posrečil. V tem primeru sem bila še vesela (op.p.), da nekateri ne vidijo kartonskih oken,kjer naj bi bila mreža ali tablic ob drevesih z astrološkimi opisi "čarovnika" Denija in njegovimi praznimi besedami. Škoda, ta grad je na tako lepi legi in ima potencial, oni pa tako! Dobro, vsak po svoje. Mene ta grad ne bo več videl. Razen, če bo potrebno napisati kakšen članek o primeru slabe prakse izrabe kult. dediščine. Sem se malo razpisala o drugi stvari. Moja napaka- tako rekoč poklicna deformacija !
Torej pot smo potem nadaljevali na neko turistično kmetijo visoko nad Sevnico, kjer smo se okrepčali ob pogledu na razprostrte travnike in kosce na njih. Vam povem prav idilično je bilo! Za zadnji postanek smo si izbrali trgovino steklarne Hrastnik, ki je eno izmed redkih dobro stoječih podjetij v Sloveniji (lansko leto milijon € čistega prihodka (se mi zdi, ne me držat za besedo!)). Tam smo nakupili nekaj "Vintage" kolekcij kozarcev in drugih drobnarij ter se počasi odpravili proti domu. Aja, skoraj bi pozabila nazaj grede smo se tako, kot vedno ustavili na Trojanskih krofih! :)
še nekaj slik (: