25671

Huh, kje začeti. Najprej se opravičujem, da nisem napisala bloga o mojem obisku sejma ročnih del v Vicenzzi, ampak nekako mi ni zneslo.

25671. Vam je ta številka kaj poznana!?Mogoče tistim, ki so bili včeraj na premieri Avtorskega projekta Oliverja Frljića v Prešernovem gledališču Kranj ali pa tistim ki so podrobno seznanjeni s problematiko Izbrisanih. JE. Izbrisani so bili l. 1992 izbrisani iz Registra stalnega prebivalstva RS.

Gledališki list.

Evropsko sodišče za človekove pravice je l. 2012 dosodila, da je RS ravnala napačno in da se je 92. leta v Sloveniji zgodilo celo mehko etnično čiščenje. Sama nimam izoblikovanega nekega mnenja, da bi lahko komentirala to zadevo. Tema se mi zdi dokaj nevarna, za vsako besedo za ali proti moraš trdno stati, drugače lahko nastanejo grozne polemike in prepiri. Kot bodoča antropologinja se bom držala načela "oddaljeni pogled". Bom pa predstavila svoje mnenje o včerajšnji premieri. 

25671.
Foto: PGK

Oliverja Frljića kot umetnika izredno spoštujem, rada si grem ogledat predstave katere režira. Tako sem se veselila tudi včerajšnje premiere avtorskega projekta 25671 v PGK. Najprej na kratko kaj točno avtorski projekt sploh je. Avtorski projekti so gledališka dela, pri katerih so avtorji predstave neposredni ustvarjalci. Največkrat gre zato za kar najbolj intimno in izpovedno gledališče, v katerem igralski delež z avtorstvom presega interpretacijo. Pri Frljiću smo nekako navajeni, da je neposreden, da mu ni mar če boli, da je surov do konca. Po ogledu predstav, ki jih on režira ne moreš, da ne bi razmišljal in premleval tega kar si videl, da ne bi poiskal globljega bistva, da se ne bi počutil krivega za nastalo situacijo. Natanko to je s svojim projektom 25671 želel, da bi se obiskovalci počutili odgovorne in na nekak način krive, da nas bi bilo sram! Verjamem, da je nekaterih res bilo in so najbrž zato v "pušco" ki je v zadnjem delu predstave krožila po dvorani dali kar 701, 38€ za odškodnino za Izbrisane, ker bojda država nič ne naredi! Pa sem se začela spraševat. Mar se moram res počutiti krivo za grehe naše države ali pa gledano iz druge strani za tiste "lenuhe", ki se jim ni ljubilo dvigniti svojih riti iz naslonjačev, da bi si šli uredit dokumente novorojene države!?Ali pa še boljše mogoče zato, ker leta 2004 nisem šla, čeprav še nisem imela volilne pravice, na volišče oz. imela izoblikovanega svojega stališča glede te problematike!? Če ste opazili, že ves čas predstavljam dve izredne skrajnosti, dva ekstremizma, ki se pojavljata ves čas tudi v predstavi. Neverjetno zanimivo je kakšno izredno svobodo imajo umetniki. Imajo jo toliko kot si jo vzamejo, meja ni. Dobro, lahko se upreš kot so se uprle igralke iz te predstave, ko je g. Frljiću, prišla iz ust norost, da bi na odru uničili vse osebne dokumente, ki smo jih, če smo želeli, na začetku predstave oddali hostesam. V zraku je na koncu predstave obvisela misel "Nasilje rodi novo nasilje". Zato so se tudi uprle, da ne bodo prisostvovale pri tem dejanju. Na koncu je obveljalo, da gledalcem, ki iz solidarnosti do Izbrisanih želijo, pusti razrezati njihove osebne dokumente. In tako se je med njimi našlo kar nekaj pogumnežev (bedakov!?), ki so le to pustili. Pa se iz dvorane oglasi ženska z močnim južnjaškim naglasom, mogoče je bila del predstave, zaradi padca četrte stene, ki loči igralce na odru med gledalci, to težko določim, in reče, da to teh ljudi NE bo naredilo Izbrisanih, češ da naj se iz solidarnosti izbrišejo. Pa začnem še malce bolj razmišljat in tega ne vzamem tako osebno, namreč ne počutim se krivo, ne vem zakaj bi se, še zase nisem vedela takrat in tako ali tako s tem, da se počutim krivo ne naredim nič. No, da se vrnem nazaj, gospejine besede si interpretiram po svoje nekako kot " siti smo vaših simbolnih dejanj, naredite vendar nekaj!" Igralci, ustvarjalci te predstave obljubljajo, da se bodo bolj angažirali, da bodo pomagali. Ko berem oz. poslušam te besede pa postanem jezna! Zakaj!? Ker se mi zdi, da so šli glede tega vseeno predaleč, preveč osebno v sam projekt, preveč subjektivno, zdi se kot, da so se pridružili tistim ekstremom, ki so v predstavi tako dobro predstavljeni. Mislim, da so s samo predstavo, s tem ko so se lotili te tematike naredili že veliko in da je boljše, da se držijo tega kar najbolje znajo, s pomočjo svojega talenta podajati kritiko družbe družbi! To je njihovo poslanstvo in tako naj tudi ostane! 
Vsekakor priporočam ogled predstave! Zanimivo bi bilo slišati mnenje še koga.
Do naslednjega branja pozdrav!
Vaša &c. A