petek, 16. november 2012

Somračni konec




Dolgo sem razmišljala ali naj napišem blog objavo o sagi Somrak ali ne. Pa sem se končno odločila, in se jo spravila pisat. Pogled skozi okno na našo pokrajino me spomni na prve posnetke Forksa - mesta v katerem se večino časa odvija saga in kjer domujejo vampirji, volkodlaki in »clumsy« Bella ter njeni prijatelji. S sago sem se seznanila dokaj pozno in še to po čistem naključju, ko sem imela zdaj t.i. "clumsy Bella moment", ker sem se v supermarketu med tipkanjem po telefonu z vozkom zaletela v polico s knjigami in prva knjiga, ki je padla na tla je bila ravno Somrak. Ko sem prebrala opis na zadnji strani sem jo pograbila in jo vrgla v voziček ter odšla na blagajno. Tisti večer sem brala in prebrala polovico knjige do jutra. Nadaljevala pa kar na delovnem  mestu-k sreči tisti dan ni bilo veliko kupcev, do večera sem knjigo prebrala do konca in ugotovila, da sem postala čisto malce obsedena. Potem je sledil ogled filma in nova obsesija, ki se imenuje Edward oz. igralec Rob Pattinson. Maja 2009 sem se, ravno nekaj dni pred snemanjem prizorov iz Volterre sprehajala po taistih ulicah po katerih je potem šprintala Bella, da bi rešila svojega ljubega Edwarda. Njiju nisem srečala, zato pa sem videla Alice oz. Ashley Green in jo tudi slikala vendar mogla te slike na žalost tudi zbrisati zaradi njenih varnostnikov. Pri blodenju po Montepulčianskih ulicah sem zavila v del, kjer se je že nahajala snemalna ekipa II. dela sage. Takrat je bila moja obsedenost res na najvišji ravni, za rojstni dan sem imela torto z motivom vseh štirih naslovnic sage. Seveda sem bila prijavljena tudi na Slovenskem Twilight forum in tako spoznala polno zanimivih ljudi. Med njimi sem po šestih letih ponovno vzpostavila kontakt s prijateljico iz najstniških let, ki je bila prav tako navdušena nad Somračno sago. Vse od prve do zadnje smo uživale ob branju in združila nas je velika ljubezen do knjig. Vse smo si bile tako različne ampak vseeno zelo podobne. Z nekaj od njih sem ohranila stik, spet z drugimi ne. Tako nepričakovano, kot je ta ljubezen nastala je tudi odšla oz. bila zamenjana s kakšno drugo obsesijo. Toda Twilight zame še zdaleč niso samo knjige in filmi ampak veliko več – nova prijateljstva, odkritje glasbene skupine Muse in spomini na druženje,debatiranje in dekcanje v parku Tivoli, na veselje ob izidu vsakega nadaljevanja …
No, včeraj sem si ogledala zadnji film in moram priznati, da me je konec nekoliko šokiral in da je bil res »epic« kot so obljubljali in, da so ob koncu s komadom » A Thousand years" Christine Perri v meni povzročili zmedene melanholične občutke, hkrati žalost in veselje, ker je prišel konec.
Čeprav bom z veseljem še kdaj iz police potegnila celotno sago in jo še enkrat prebrala od začetka pa do konca. Ker če pa kaj drži je to, da so knjige napisane kvalitetno s posebnim čarom, ki te povleče noter in te ne spusti dokler je ne prebereš do konca.

Prilagam še nekaj fotografij iz Toskane in od moje slavne torte.
Se vam še kaj oglasim,
vaša &c. A.

Twilight cake
Montepullciano oz. filmska Volterra

za tolažbo, ker mi nikakor niso mogli pripeljat Roba za rd

vodnjak&ura pod katero se je odvijal srceparajoči prizor




ponedeljek, 29. oktober 2012

Samhain

Ime Samhain večini od vas ne pove veliko, če rečem da je ta praznik povezan s čarovnicami in se po "domače" imenuje Halloween, se stvar spremeni. Torej ta famozni, zdaj že do amena skomercializiran praznik je star že več kot 2000 let in izhaja iz področij sedanje Irske, Velike Britanije in severne Francije, ozemlja, na katerem so prebivali Kelti. HW so v 18. stoletju iz Irske na ameriška tla prinesli priseljenci. Ime se navezuje na Hallow Evening, torej predvečer Krščanskega praznika Vseh Svetih. Keltom je 31. oktober pomenil konec starega in začetek novega leta in je oznanjal prihod dolge in mrzle zime. Same korenine tega praznovanja segajo v obred izkazovanja spoštovanja do naših prednikov. Praznuje se ga na sončni zahod 31. oktobra. Na to noč so zakoni časa in prostora začasno ukinjeni in "mejna črta" med našim svetom in svetom duhov je najtanjša. Komunikacija s predniki je v tem času najlažja. 31. oktobra je za vse čarovnice prav poseben dan, čarovniško novo leto.
Kelti so ta praznik imenovali tudi tretja žetev ali Samhain, to je bilo pogansko novo leto. Samhain pomeni konec poletja in začetek zime torej temačne polovice leta. Za Kelte je bil ta praznik najpomembnejši v letu. Na ta dan naj bi se bili duhovi mrtvih sposobni pomešati med žive. Lord Samhain je bil »gospodar teme«, ki je pomagal dušam umrlim med letom, v podzemlje. Ogenj ki so ga med praznovanjem kurili, naj bi odganjal duhove, vile, čarovnice in demone, ki naj bi bili sestavni del sprevoda. Da bi se skrili pred duhovi, so se prebivalci oblekli v kostume iz kož in na glavah nosili maske živali. Samhain je bil označen za zlo, ljudje, ki so se držali starega načina praznovanja pa označeni za čarovnice in bili preganjani. Kljub temu se je praznovanje Halloween (Noč čarovnic) na predvečer Vseh Svetih obdržalo do danes. Iz te stare tradicije je nastala ena izmed najbolj znanih ikon tega praznika Jack-o-lanterna. Iz stare Irske tradicije je Jackova svetilka vodila izgubljeno dušo Jacka, razvpitega sleparja, ki je bila zataknjena med svetovi. Ker ni mogel ne v Nebesa ne v Pekel je ostal ujet med svetovi in dobil je žerjavico, ki mu je osvetljevala pot skozi temo. Originalno so na Irskem izdolbli repo in vanjo položili svečo, ki je pomagala voditi Jackovo izgubljeno dušo nazaj domov. Kasneje so začeli uporabljati buče. Sveče nameščene na oknu, vodijo duše v deželo večnega poletja. Na ta dan postavimo izrezljano bučo s svečo pred vhodna vrata ali na okno da bodo odvračale zle duhove.
No, jaz in soseda sva svoji buči izrezali že danes in lahko si jih ogledate spodaj na slikah!

Za danes je to vse! Se vam še kaj oglasim!

Vaša &c A.

z motivom sovice (: 






ponedeljek, 08. oktober 2012

vintage


Ponedeljkova jutra so ena izmed najmanj priljubljenih, vendar že nekako najdemo moč in dvignemo svoje (ne)naspane riti ven iz postelje ter se polni elana vržemo v nov dan. Ponavadi nas sicer spremlja občutek, da smo se vrgli v morje polno lačnih morskih psov, ampak že nekako preženemo to misel! K temu, vsaj meni osebno pripomore, če se mi zjutraj zgodi kaj lepega, bodisi slišim na radiu pesem, ki je že nekaj časa nisem slišala in me spomni na kak lep dogodek, ki se je zgodil v preteklosti ali pa dobim kak lep pozitiven sms, dostikrat pa je dovolj že nasmeh na obrazu prodajalke v pekarni, prodajalca na Petrolu ali pa neznanca, ki hiti na delo...
No, danes pa sem jutro začela s sprehodom ob Blejskem jezeru s prijateljico s katero sva veselo debatirale o vsakdanjih rečeh ter z obiskom Peglez'n pub-a. Že na zunaj deluje topel in kar kliče po obisku. Ko stopiš v notranjost ter prevzame občutek topline in domačnosti. Sam ambient daje občutek, kot da si popotnik v času, notranjost je namreč urejena v "vintage" slogu. Belo kavo postrežejo v "piskrčkih" v katerih so naše babice kuhale čaj ali kakšno malenkost. Stoli in mize ter pohištvo so obledelo beli, na obrabljenih policah te pozdravljajo stare škatle za shranjevanje moke ali sladkorja.
Mesto je kot nalašč za jutranji klepet ob kavi in rogljičku ali pa reševanje križanke oz. branje časopisa.
Ker slike povedo več kot tisoč besed sem notranjost tudi fotografirala, tako da si boste lažje predstavljali kako vse skupaj zgleda in mogoče vas bo pub tako prevzel, da boste naslednjič, ko boste pohajkovali po Bledu tudi sami zavili tja!

Zaenkrat je to vse! Kmalu se vam spet oglasim!
Vaša &c A.

Ponedeljkovo jutro
kava postrežena v "piskrčku"





so vintage!


četrtek, 04. oktober 2012

kavni dan


V ponedeljek preden sem zaspala, se mi je utrnila ideja, da bom v torek imela "kavni dan". Tako sem v torek na vsakem obisku spila kavo, naneslo jih je 7. Začela sem z jutranjo kavo doma (seveda sem jo polila) ni šlo drugače, to se mi dogodi skoraj vsako jutro. Potem pa sem na vsakem obisku spila še po eno in jo tudi dokumentirala. Dobro, priznam pri eni od starejših strank sem se raje zadržala, drugače bi si lahko mislila kaj čudnega o meni. Prav vsakemu se mi niti ni dalo razlagat o moji "nori" ideji!
Kavni dan sem zaključila v Modrijanovi knjigarni, kjer je imel profesor predstavitev svoje najnovejše knjige z naslovom "Kava, čarobni napoj". Pogovor s Dr. Božidarjem Jezernikom je vodila moja najljubša voditeljica in novinarka, tako rekoč moj idol Mojca Mavec, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Jani Kovačič. V pogovoru je prof. pripovedoval o zgodovini kave, povedal je nekaj zanimivih prigod, ki jih je izvedel oz. doživel tekom več desetletne raziskave o kavi. Na predstavitvi se je kuhala prava turška kava, tako je vonj le te napolnil sicer majhen ambient Modrijanove kavarne, poleg kave so obiskovalci poizkusili kavno pecivo in si seveda po znižani ceni lahko kupili knjigo.
Torej nekaj zanimivosti za tiste, ki niso utegnili priti na predstavitev knjige.

Fakt št. I: V Arabskem svetu je kava veljala za zdravilo, sploh za težave pri ženskah.
Fakt št. II: Valvasor je bil mnenja, da bodo Kranjci izumrli, ker spijejo preveč kave.
Fakt št. III: Kavo so zaradi svojih lastnosti (grenka, črna in vroča) povezovali s hudičem in jo imenovali celo Satanski strup
Fakt št. IV: kava je bila včasih na voljo samo v lekarnah in bila je draga "kot žafran"
Fakt št. V: kava je bila pomembna pijača v v času indstrijske revolucije (pivci kave so imeli poseben status) in pomembna "hrana" v vojski že od Napoleonove vojske dalje
Fakt št. VI: kavo so dali za "dežurnega krivca" za problem jalovosti pri moških
Fakt št.VII: Zahod je kavi vzel barvo, okus in vonj ter šele takrat jo je vzel za svojo tako se je na Dunaju rodil znameniti  Mélange Café
Fakt št. VIII: za kg kave je tekstilna delavka v Mariboru morala delati 12ur na dan cel mesec
Fakt št. IX: Kava je BIG biznis: 
- 10 milijonov ljudi po svetu se preživlja zaradi kave
-  dolgotrajen proces-pridelava, obiranje, transport, distribucija in prodaja.
Fakt št. VIII: za kg kave je tekstilna delavka v Mariboru morala delati 12ur na dan cel mesec
Fakt št. IX: Kava je BIG biznis:
- 10 milijonov ljudi po svetu se preživlja zaradi kave
-  dolgotrajen proces-pridelava, obiranje, transport, distribucija in prodaja.
Fakt št. XI:  za skodelico kave porabimo 7-9 g kave, za to količino se pri obdelavi porabi 200 l vode.
Fakt št. XII: zaradi pridelovanja kave je izginilo dosti vrst ptic
Fakt št. XIII: obstajata dve metodi pridelavi kave senčna/sončna metoda. Senčna se šele uvaja in bi imela dosti manj negativnih učinkov na okolje
- največja proizvajalka kave je Brazilija

- II. največji proizvajalec kave je Vietnam
- največji porabnik pa Amerika
- v Evropi je največji porabnik Finska ("Bognedaj, da Fincu ponudiš pravo kavo, ker ga kapč rukne!" Mojca Mavec)

Fakt št. X: središče kave v 17.st. je bil London, V kavarnah, ki so bile zelo priljubljene med meščani so nastajali časopisi ter zavarovalnica Lloyd

Zadnji fakti so večino poslušalcev močno pretresli, vendar se marsikdo ne bo odpovedal novi skodelici tople dišeče kave :) Vsaj mi se je nismo. 
Za slike je prijazno poskrbel prijatelj Andrej Rubinič, zaradi boljšega fotoaparata. Ena slika je celo moja. Poleg slik iz predavanj pa so tudi slik vseh kav, ki sem jih tekom torka spila. Zadnjo kavo sem spila po 7.uri zvečer pa sem vendarle lahko zaspala in sanjala lepe sanje. To je še eden izmed stereotipov o kavi, ki ne drži, no vsaj pri meni ne!



prof. Božidar Jezernik

naslovnica

Jani Kovačič pri izvajanju "ode kavi".


odličen ambient v znamenju kave


tudi mačke imajo rade kavo:)

risanje na kavo je postala umetnost

Latte machiato 

čez I. jutranjo je ni! :)





Oda kavi, oda kavi. Bodi bela, bodi črna, vedno služiš nam v prid!
O dobroti tvoj'ga zrna mora svet prepričan bit'! 
(Jani Kovačič, Oda kavi)


pozdrav in ostanite v cvetju!

Vaša &c. A.

                                             

četrtek, 20. september 2012

Marella by Milla Jovovich.

Današnji dan sem začela z obvezno jutranjo dozo kofeina in pregledom časopisja, reklam ter seveda FB - novic. Med slednjimi sem zagledala objavo o Milli Jovovich, ki je v sodelovanju z modno hišo Marella pripravila perfektno kolekcijo Capsule. Kolekcija je sestavljena iz prefinjenih materialov z živalskim potiskom, oprijetih hlač in čudovitega plašča prav tako z živalskim potiskom in vojaškim sistemom zapenjanja gumbov ter klasičnih krojev, ki ne smejo manjkati v nobeni ženski omari.
Torej je za letošnjo jesen pridih rock chic-a h klasični eleganci zadetek v polno! :)

In moram priznati, da sem nad njeno kolekcijo naravnost navdušena!

Več na spodnjih linkih.

http://www.emporium.si/zenska_moda_trend.php?trend=220#prettyPhoto

http://www.glitter.si/marella-by-milla-jovovich/

K prispevku bi še pripomnila, da od Slovenk najbolj paše nova kolekcija Capsule, Mojci Mavec!


Vir: link.
Vaša &c A.






četrtek, 09. avgust 2012

Bik na planini

Ob 6. uri zjutraj me je iz postelje vrgel očetov glas "gremo v gobe, ajmo ustan!". Nekako se mi je do pol sedmih uspelo spravit ven iz postelje in se odvleč do kopalnice se za silo uredit, pojest "kraljevi zajtrk", kot s kolegom praviva Keksolinotu in se odpravit proti Tržiču. Po prihodu nama je bilo kaj kmalu jasno, da sva za gobarjenja prepozna, zato sva se v lenobnem tempu odpravila proti planini Šija. Dan je bil ravno prav nevroč, pravzaprav je bilo na planini dokaj "frišno" 14°C in naju je, ko sva po dobri uri dokaj počasne hoje, namreč še vedno me boli gleženj po tistem nesrečnem padcu iz viseče mreže, končno pispela na Šijo je bilo tako mrzlo in vetrovno, da sem resnično obžalovala jutranjo odločitev, da oblečem samo hlače na 3/4 in za ogrnit jopico brez dodatnih dolgih rokavov! No, na mraz sem dokaj hitro pozabila, ko je majerica po SSKJ planšarica, ki oskrbuje živino na planini če kdo slučajno tega ne ve, prinesla veliko šalico turške kave in še porcijo odličnega kislega mleka. Po kratkem klepetu in nakupu hlebčka odličnega domačega sira, sva se odpravila naprej oz. bolje rečeno nazaj oz. na drugo stran na planino Tegošče, tudi tam sva popila veliko šalico turške kave in pojedla veliko skledo kislega mleka z domačim kruhom. V dolino sva se vrnila tako nažrta od vsega da sva se skoraj prikotalila, ampak kaj moreš kislo mleko je odlično in če greš na planino je greh da ga ne poješ vsaj eno skodelo!
Za boljšo predstavo dodajam par slik.
Do naslednjič ...
Vaša &c A.
napis "bik na planini", ki kliče po opreznosti pri planinarjenju

planinec

edine gobe, ki so še ostale

Tinca, najbolj požrešna krava na Šiji

teliček star en dan in ponosna mama

kislo mleko št. I


kislo mleko št. II


Planina Tegošče

sobota, 04. avgust 2012

Raj na zemlji


Pridejo časi, ko se moraš umakniti nekam na samo, kjer je mir, nekam kjer se zbujaš in zaspiš ob zvokih valov in galebov, nekam daleč stran od ponorelega sveta.
Idealen kraj za to je otok Kaprije, kamor sva se z mami "zatekli" ob koncu meseca julija.
Prvič zato, ker so na otoku prepovedani motorji in avtomobili (turiste in živež se prevaža z multikultivatorji in prikolicami), drugič zato, ker so vsi dobrosrčni in gostoljubni in tretjič zato, ker je to pravi mali raj na zemlji!
V kratkih 6 dneh sva uživale v gostoljubju Antonia, lastnika Konobe Antonio, ki se nahaja na S delu otoka. Razvajal naju je z dalmatinskimi specialitetami ( Orada na gradeli, ribe na žaru, brodet...), dobrim domačim vinom in izbrano dalmatinsko glasbo. Njegov pristop k delu in poslu je izredno zanimiv, vsega se loteva "polako" in vse skupaj začini z veliko žlico humorja in dobre volje. Biti njegov gost občasno ni "lahko", če si zaželiš palačinke si jih moraš pač narediti sam, prav tako je z pripravo jutranje kave ali pa če slučajno Antonio nima časa za pripravo računa, pač to narediš sam, zase in pa še za druge goste. A kljub vsemu je izredno dober in prijazen, v zelo kratkem času se mi je nekako uspelo navezat nanj in na Ojdano, žensko z izrednim karakterjem in zanimivo življenjsko zgodbo, ki je njegova desna roka pri opravljanju kuhinje. Vsekakor vam priporočam obisk otoka Kaprije in še posebej konobe Antonio (linkič, da ga boste lažje našli ), boste videli ne bo vam žal!



center Šibenika naravnost!
v Šibeniškem pristanišču sva pustili avto in se s
trajektom Jadrolinije odpravile na najin končni cilj...
vsak po svoje je premagoval uro in 15 minut dolgo plovbo do svojega otoka



muc&kuža sta bila tudi na trajektu
Bil je idealen dan za ljubitelje jadranja


Otok Kaprije z najlepšo tablo, ki sporoča, da je prepovedana vožnja z motornimi vozili


najino prevozno sredstvo

pogled z balkona

konoba Antonio

midve z mamo

detajl iz jedilnice

Orada na gradeli

plaža z konobo v ozadju

lično urejena jedilnica

šank je bil občasno moje "delovno mesto"

in krušna peč v kateri Antonio peče dobrote za lačna usta

etno predmeti dodatno popestrijo prostor

terasa in pogled na pristan


otok je lepo urejen





peka palačink z Ojdano

Otok Zlarin me še čaka, da ga raziščem po dolgem in počez

Šibenik skozi okno.




V otok Kaprije sem se nekako zaljubila in se bom tja še vrnila, to zagotovo in upam da kmalu!
Saj moram raziskati še marsikateri skriti kotiček pa tudi otoka Zlarin in Žirje in seveda zaradi meni ljubih Dalmatincev.

Pozdrav vaša &c A.