"The EARTH without "ART" is just "EH"."

Dolgo sem razmišljala ali naj napišem blog objavo o sagi Somrak ali ne. Pa sem se končno odločila, in se jo spravila pisat. Pogled skozi okno na našo pokrajino me spomni na prve posnetke Forksa - mesta v katerem se večino časa odvija saga in kjer domujejo vampirji, volkodlaki in »clumsy« Bella ter njeni prijatelji. S sago sem se seznanila dokaj pozno in še to po čistem naključju, ko sem imela zdaj t.i. "clumsy Bella moment", ker sem se v supermarketu med tipkanjem po telefonu z vozkom zaletela v polico s knjigami in prva knjiga, ki je padla na tla je bila ravno Somrak. Ko sem prebrala opis na zadnji strani sem jo pograbila in jo vrgla v voziček ter odšla na blagajno. Tisti večer sem brala in prebrala polovico knjige do jutra. Nadaljevala pa kar na delovnem  mestu-k sreči tisti dan ni bilo veliko kupcev, do večera sem knjigo prebrala do konca in ugotovila, da sem postala čisto malce obsedena. Potem je sledil ogled filma in nova obsesija, ki se imenuje Edward oz. igralec Rob

Ime Samhain večini od vas ne pove veliko, če rečem da je ta praznik povezan s čarovnicami in se po "domače" imenuje Halloween, se stvar spremeni. Torej ta famozni, zdaj že do amena skomercializiran praznik je star že več kot 2000 let in izhaja iz področij sedanje Irske, Velike Britanije in severne Francije, ozemlja, na katerem so prebivali Kelti. HW so v 18. stoletju iz Irske na ameriška tla prinesli priseljenci. Ime se navezuje na Hallow Evening, torej predvečer Krščanskega praznika Vseh Svetih. Keltom je 31. oktober pomenil konec starega in začetek novega leta in je oznanjal prihod dolge in mrzle zime. Same korenine tega praznovanja segajo v obred izkazovanja spoštovanja do naših prednikov. Praznuje se ga na sončni zahod 31. oktobra. Na to noč so zakoni časa in prostora začasno ukinjeni in "mejna črta" med našim svetom in svetom duhov je najtanjša. Komunikacija s predniki je v tem času najlažja. 31. oktobra je za vse čarovnice prav poseben dan, čarovniško novo

Ponedeljkova jutra so ena izmed najmanj priljubljenih, vendar že nekako najdemo moč in dvignemo svoje (ne)naspane riti ven iz postelje ter se polni elana vržemo v nov dan. Ponavadi nas sicer spremlja občutek, da smo se vrgli v morje polno lačnih morskih psov, ampak že nekako preženemo to misel! K temu, vsaj meni osebno pripomore, če se mi zjutraj zgodi kaj lepega, bodisi slišim na radiu pesem, ki je že nekaj časa nisem slišala in me spomni na kak lep dogodek, ki se je zgodil v preteklosti ali pa dobim kak lep pozitiven sms, dostikrat pa je dovolj že nasmeh na obrazu prodajalke v pekarni, prodajalca na Petrolu ali pa neznanca, ki hiti na delo... No, danes pa sem jutro začela s sprehodom ob Blejskem jezeru s prijateljico s katero sva veselo debatirale o vsakdanjih rečeh ter z obiskom Peglez'n pub-a. Že na zunaj deluje topel in kar kliče po obisku. Ko stopiš v notranjost ter prevzame občutek topline in domačnosti. Sam ambient daje občutek, kot da si popotnik v času, notranjost je

V ponedeljek preden sem zaspala, se mi je utrnila ideja, da bom v torek imela "kavni dan". Tako sem v torek na vsakem obisku spila kavo, naneslo jih je 7. Začela sem z jutranjo kavo doma (seveda sem jo polila) ni šlo drugače, to se mi dogodi skoraj vsako jutro. Potem pa sem na vsakem obisku spila še po eno in jo tudi dokumentirala. Dobro, priznam pri eni od starejših strank sem se raje zadržala, drugače bi si lahko mislila kaj čudnega o meni. Prav vsakemu se mi niti ni dalo razlagat o moji "nori" ideji! Kavni dan sem zaključila v Modrijanovi knjigarni, kjer je imel profesor predstavitev svoje najnovejše knjige z naslovom "Kava, čarobni napoj". Pogovor s Dr. Božidarjem Jezernikom je vodila moja najljubša voditeljica in novinarka, tako rekoč moj idol Mojca Mavec, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Jani Kovačič. V pogovoru je prof. pripovedoval o zgodovini kave, povedal je nekaj zanimivih prigod, ki jih je izvedel oz. doživel tekom več desetletne raziska

Današnji dan sem začela z obvezno jutranjo dozo kofeina in pregledom časopisja, reklam ter seveda FB - novic. Med slednjimi sem zagledala objavo o Milli Jovovich, ki je v sodelovanju z modno hišo Marella pripravila perfektno kolekcijo Capsule. Kolekcija je sestavljena iz prefinjenih materialov z živalskim potiskom, oprijetih hlač in čudovitega plašča prav tako z živalskim potiskom in vojaškim sistemom zapenjanja gumbov ter klasičnih krojev, ki ne smejo manjkati v nobeni ženski omari. Torej je za letošnjo jesen pridih rock chic-a h klasični eleganci zadetek v polno! :) In moram priznati, da sem nad njeno kolekcijo naravnost navdušena! Več na spodnjih linkih. http://www.emporium.si/zenska_moda_trend.php?trend=220#prettyPhoto http://www.glitter.si/marella-by-milla-jovovich/ K prispevku bi še pripomnila, da od Slovenk najbolj paše nova kolekcija Capsule, Mojci Mavec! Vir:  link . Vaša &c A.

Ob 6. uri zjutraj me je iz postelje vrgel očetov glas "gremo v gobe, ajmo ustan!". Nekako se mi je do pol sedmih uspelo spravit ven iz postelje in se odvleč do kopalnice se za silo uredit, pojest "kraljevi zajtrk", kot s kolegom praviva Keksolinotu in se odpravit proti Tržiču. Po prihodu nama je bilo kaj kmalu jasno, da sva za gobarjenja prepozna, zato sva se v lenobnem tempu odpravila proti planini Šija. Dan je bil ravno prav nevroč, pravzaprav je bilo na planini dokaj "frišno" 14°C in naju je, ko sva po dobri uri dokaj počasne hoje, namreč še vedno me boli gleženj po tistem nesrečnem padcu iz viseče mreže, končno pispela na Šijo je bilo tako mrzlo in vetrovno, da sem resnično obžalovala jutranjo odločitev, da oblečem samo hlače na 3/4 in za ogrnit jopico brez dodatnih dolgih rokavov! No, na mraz sem dokaj hitro pozabila, ko je majerica po SSKJ planšarica, ki oskrbuje živino na planini če kdo slučajno tega ne ve, prinesla veliko šalico turške kave in še

Pridejo časi, ko se moraš umakniti nekam na samo, kjer je mir, nekam kjer se zbujaš in zaspiš ob zvokih valov in galebov, nekam daleč stran od ponorelega sveta. Idealen kraj za to je otok Kaprije, kamor sva se z mami "zatekli" ob koncu meseca julija. Prvič zato, ker so na otoku prepovedani motorji in avtomobili (turiste in živež se prevaža z multikultivatorji in prikolicami), drugič zato, ker so vsi dobrosrčni in gostoljubni in tretjič zato, ker je to pravi mali raj na zemlji! V kratkih 6 dneh sva uživale v gostoljubju Antonia, lastnika Konobe Antonio, ki se nahaja na S delu otoka. Razvajal naju je z dalmatinskimi specialitetami ( Orada na gradeli, ribe na žaru, brodet...), dobrim domačim vinom in izbrano  dalmatinsko glasbo . Njegov pristop k delu in poslu je izredno zanimiv, vsega se loteva "polako" in vse skupaj začini z veliko žlico humorja in dobre volje. Biti njegov gost občasno ni "lahko", če si zaželiš palačinke si jih moraš pač narediti sa