sreda, 09. april 2014

spet doma

ulica Pietrokowska v Lodžu
Spet doma, na moji Belci, z mojo najljubšo mačko na svetu!No, ne čisto. Več o tem kasneje. Kakšen teden dni me ni bilo. Najprej sem pobegnila v mesto, kjer sem uredila še vse prčakrije preden smo se odpravili na pot. Coris zavarovanje, plačilo računa za telefon, da mi ga slučajno ne odklopijo, nakup hranilnih sestavin za na pot( brez jogurta iz kmetije Pustotnik bi prvi dan najbrž umrla) ter nakup plašča. Mojega drugega dežnega plašča v življenju. Prvega mi je mami, drugega moj dragi. Sprva sem malce oklevala, ker je bil malce toplejši, se pravi ne prav tipični dežni plašč ampak se je v Krakowu na mrzlem vetru s sunki, ki so me nekajkrat premaknili, izkazal za odlično naložbo in pravo odločitev! K tem opravkom moram dodat še prav neuspešen nakup mp3 predvajalnika v enem nakupovalnih centrov. V hecu sem trgovcu rekla, da naj zdrži vsaj 4 dni, ker grem na pot, pa se to ni izkazalo za najbolj posrečeno šalo, saj sva na koncu odšla na pot brez mp3 predvajalnika, ker se novi ni niti vklopil, kaj šele napolnil. Na koncu ga, zaradi odlične izbire glasbene podlage voznikov in vodiča niti nisva potrebovala, no pa tudi zato ne, ker smo takoj po vstopu na Poljsko poslušali neko poljsko radijsko postajo-balzam za moja ušesa, namreč naravnost obožujem Poljski jezik!
Torej odhod smo imeli v četrtek ob 9.uri zvečer iz počivališča Dolgi most. Standardna lokacija in pa tudi ura. Nato je sledila dolga pot na Poljsko. Vodič je prepričal že na začetku s pravo mešanico resnosti, humorja in z veliko žlico cinizma. "..naš izlet na Poljsko se je ravnokar začel, zapuščamo najlepše mesto na svetu, skozi okno na desni strani lahko vidite parcele Z. Jankoviča, na levi strani pa tiste, ki so v lasti Jankovič Zorana. Odpravljamo se v državo, kjer se na sestanke vedno zamudi najmanj 15 minut, kjer se na obisk prinesejo rože, kjer je več kot 7 ljudi naenkrat "gužva" in slogan te države je "Pri nas še kriza ne uspe!"
Po nekaj urah vožnje je bilo po njegovih besedah čas za postanek oz. lulu tajm, nikotin tajm in jutranjo aerobiko. Postanek pa se je zaključil ob točno 1 in 11 minut, to so bile njegove tipične ure za vse odhode, prihode avtobusa in srečanja na dogovorjenih mestih, to so  17:34, 21:21, 07:07 itd.
V tej blog objavi ne bom opisovala kaj vse smo si ogledali, objavila bom le nekaj fotografij, ker jih moraš še pregledati, urediti in izbrati katere so za v javnost, jih je pa okoli 500. V Slovenijo smo se vrnili v ponedeljek zgodaj zjutraj. Ponedeljek je bil čas za spanje, pranje, sušenje in likanje perila, večino tega je opravila taščica, ker je resnično najboljši človek na svetu in ker rada pomaga. 
V torek je bil čas za obračun v trgovini, kjer sem kupila ušiv mp3, menjala sem ga uspešno in z opravičilom. Novi mp3 dela in je ceni navkljub super fajn! Danes pa sem vstala že ob 7ih in se odpravila na Dolenjsko, na mali izlet v Čatež, za kopanje na žalost ni bilo časa, ter na obisk. Popoldan pa nazaj na Belco. Kjer me je pričakala domača "čorba", slivovo-jabolčni kompot in domače pecivo iz ribeza ter moja najljubša živalica na svetu, moja Minis Manis Bjfk.
Najprej me je navdušeno pozdravil Kiki, nato Mexx, bjfk pa se je hotela skriti, njena navada je, da me po daljši odsotnosti ignorira, vendar sem jo v silnem veselju lovila po veži v temi in jo po nesreči pohodila, tako da se bo najverjetneje njena užaljenost podaljšala v celotni teden. Za Mexx se mi zdi, da je shujšal, najbrž si ga še nisem dobro ogledala!
Tako kot sem že prej omenila, prav veliko slik še ne bom delila z vami. Tako, da ostanite na liniji, hvala za vse komentarje in všečke! Jaz grem gledat fuzbal. Upam, da bo prenos, ker če ne bom znorela!

Mia San Mia!

Vaša &c. Alexa


jutranje prebujanje med Lodžom in Krakowom

Solni rudnik Wieliczka

mala račka iz Dolenjske

mačji mladički - sem hotela posvojit, ampak ne gre zaradi Bjfk, Mexxa in Kikija

sobota, 29. marec 2014

obiralka besed

Perfektna kombinacija: sonce+kava+knjiga
Tisti, ki me poznate veste, da veliko berem. Da rada za kak trenutek, dva pozabim na vse in pobegnem v drugi včasih boljši, včasih groznejši svet. Veste, da mi ni problem sedeti sama na klopci v parku ali pa na soncu na terasi kavarne v mestu srkati kavo in brati. Marsikdo, si misli, da sem čudna, osamljena in brez prijateljev, ko me takole opazuje, ko sedim za mizo sama s skodelico kave, kozarcem vode pred sabo na mizi in s knjigo v roki. Pa nisem! Sama. Pravzaprav me sploh ni. Tam. Na tistem mestu. Ampak sem v knjigi, skrivam se v jami s popolnimi neznanci, ki si želijo moje smrti ali pa skačem risntanc po ulici Himmel mogoče plešem balet v eni izmed predstav. Ni me. Le moje telo je fizično prisotno. Jaz pa sem na tisoče in tisoče kilometrov stran z glavnimi junaki. Pogosto se tako vživim v junake iz knjig, da jih še ponoči sanjam. V sanjah podoživljam vse kar sem prebrala. To ni vedno najboljše, sploh po branju knjige, kot je Hiša Marije pomočnice. Spominjam se, da ko sem se v gimnazijskih letih pripravljala na predstavo z istim naslovom, sem se vsakič znova zbudila popolnoma premočena in da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se spravila k sebi. Tudi pri branju zadnje knjige, ki sem jo ravnokar končala je bilo podobno.

Takole sva z Bjfk dan za dnem na soncu prebirali Njene besede.

Naslov je kradljivka knjig, napisal jo je Markus Zusak. Preden sem začela pistai blog mi antropološka žilica ni dala miru in sem prebrala nekaj o njem in kot se mi je zazdelo že med branjem knjige, sem odkrila, da je vsebina knjige tesno povezana z njim. Temelji na pripovedovanjih njegovega očeta in matere, katera sta oba živela v času nacistične Nemčije in sta preživela II. svetovno vojno. Ona v Munchnu, on na Dunaju. Vsak s svojo zgodbo sta mladega Markusa navdihnila, da je na papir zlil vso vsebino in za to bil nagrajen z več nagradami. O sami vsebini knjige ne bom razpravljala, ker vam nočem uničiti, v kolikor se boste odločili za branje, užitka ob obiranju (prebiranju op.p.) njenih besed. Lahko povem samo to, da se vas bo knjiga dotaknila, tako kot se je že na miljone bralcev po vsem svetu. Da je vsebina knjige težka ampak,da se boste vendarle iz nje veliko naučili. Tako zgodovinskih dejstev kot tudi nemških kletvic oz. slabšalnih izrazov za človeka, ki je malce poseben. Primer takega izraza je "saukerl" in "saumensch". Naučili se boste tudi nemških izrazov, stavkov itd. Knjigo vam od srca priporočam, je knjiga ki vas ne bo pustila pri miru še nekaj časa. Še dolgo potem, ko jo boste odložili se vam bodo motale po glavi besede Smrti, ki zgodbo pripoveduje in besede Kradljivke knjig.


Kradljivka knjig-zadnja vrstica
"Sovražila sem besede in jih ljubila in upam,
da sem jih spravila v red." 
Toliko za danes! Naslednja objava bo najverjetneje nastala šele po vrnitvi iz Krakowa in beseda bo bržkone tekla ravno o potovanju in prigodah, ki so se nama pripetile na poti.

Še nasvet iz moje strani. Ne pozabite danes ponoči premakniti ure za eno uro naprej in daljši dan izkoristite za sprehod v naravi ali pa martičnkanje z dobro knjigo, kot je Kradljivka knjig, v roki!

Vaša &c. Alexa

nedelja, 23. marec 2014

Naredi si sam alias DIY

No pa je prišla še ena od mnogih idej v stilu "naredi si sam" v resničnst in to samo po parih urah šivanja:) sedaj pa ko je postopek preizkušen bo pa stvar tekla hitreje. Če začnemo zgodbo na začetku se je začelo vse skupaj pri nakupovanju blaga za roleto za vse "mlajše", ki berete ta blog je to tista zadeva nad oknom, ki jo potegneš dol, da se v sobi naredi tema.
Po dolgem čveku s prodajalko, ki je bila neizmerno prijazna in nasmejna, ter polna zgodb o strankah, ki se malo da ne pobijejo v trgovini in se sprašuje kaj jih čaka doma, sva prišla na idejo da bi kupila še blago za prevleko za povštre za na kavč.


Lep vzorec kajne? Je še veliko lepši, ko je pravilno obrnjen pri končnem izdelku seveda med šivanjem pa je treba paziti kaj je zgoraj, spodaj, kaj levo pa kaj desno, da ne pride do brezzveznega paranja ki traja XY minut... Prvo pa seveda rezanje z ostrim rezilom na pravo dolžino, midva sva izbrala "olfanož" 

Rezilo mora biti res ostro....
No skratka med samim navdušenim šivanjem, paranjem in robljenjem materiala sva prišla do končnega izdelka, ki pa je naravnost prečudovit, tako da če vas prime, da bi si sami izdelali kaj takega so tukaj podrobna navodila v angleškem jeziku seveda so pa slike važne;)







To je za danes vse z moje strani!

Ta-ta!


vaša &c
 A.
















sreda, 19. marec 2014

pomladno prebujenje

"Ti a še kej pišeš tist svoj blog!?" me je včeraj vprašala dobra kolegica, ko smo se basale z regratom, ki smo ga prej le s težavo nabrale. Verjeli ali ne v Kranju je že skoraj konec z regratno sezono, ker je šel že skoraj v celoti v cvet! Medtem, ko pri nas počasi kopnijo še zadnje zaplate snega in se iz zemlje že rojevajo prvi zvončki, trobentice in marjetice še vedno malce težje nabiramo regrat, ker ga skorajda ni.Torej povsod okoli mene se odvija pomladno prebujenje, tudi pri naših živalih je tako, namreč povsod kamorkoli pogledaš sneži njihova dlaka. S tem prebujenjem narave pa pride v mojem primeru tudi čas za vse vrste alergij, ki se me na mojo veliko žalost držijo in tako vedno znova preklinjam, ko pozabim vzeti tablete in se nato spomnim šele, ko me na to opozrijo oči, nos in nagravžni srbeči izpuščaji na koži ...


Na sliki izgledam kot "vampire hunter", v resnici sva nabirali regrat :)



I. del bloga je bil napisan v dopoldanskem času, potem pa me je zmotil Mexx. Veste naš Mexx ima spet zdravstvene probleme in je bil naročen na pregled pri veterinarki. Ker je mačkon pameten kot je, ugotovil, da ga spet čaka mukotrpna pot v Zapuže, se je skril in ga ni bilo na spregled točno do tistega trenutka, ko sem klicala veterinarko, da se je maček skril in da ga bom bolj težko pripeljala na pregled...no potem se je prikazal in sem na vrat na nos morala prekiniti pisanje blog objave, Mexxa popokati v kletko in se odpeljati proti Zapužam. Če vas slučajno zanima kaj je z Mexxom - ima vnetje desnega ušesa ter vnetje oči, težak je točno 5, 24 kg in z ozirom na njegovo slabše zdravstveno stanje tečen še malo bolj kot ponavadi.






Mexx






Drugi del bloga je bil spisan včeraj zvečer, pa me je od nadaljnega pisanja zmotil moj dragi, ko se je vrnil domov. Trenutno je zgodnji del večera in končno sem spet našla čas za pisanje. Saj ne, da imam celo zakladnico drugih opravil od pospravljanja, učenja za zaključni izpit in pisanja diplome, ampak ne A. raje piše blog objavo ob zvokih skupine Papir (za pokušino si poslušajte tale komad ).

Kot sem že zgoraj napisala sem sprva želela pisati blog o staranju. Do tega me je pripeljalo več dogodkov, katerim sem bila priča zadnje čase. Naj, preden si boste rekli, "pa ja ne bo ta smrklja jamrala o tem kako se stara pri njenih rosnih 25ih" povem, da nimam problemov s staranjem. Mnenja sem, da je staranje izredno lep proces in nekaj normalnega in nimam ga namen za vsako ceno ustaviti kot to počnejo nekateri.
I. primer je moja mati. Bognedaj da bi ji kdo rekel, da je stara takoj boš nazvan z besedami predrznež, nesramnež in še kaj iz slovarja njenih zmerljivk! Ampak kaj ko je res in namesto, da bi bila ponosna, da se še vedno tako mladostno počuti in izgleda, se usaja tja v tri dni. Skratka ona za boj proti gubam in staranju uporablja za moje pojme pregrešno drago kremo znanega švicarskega proizvajalca. Medtem ko ljubljanske upokojene kikle, ki so se preselile za čas jeseni njihovega življenja v naše mondeno smučarsko letovišče za boj proti staranju kože na rokah! uporabljajo usnjene rokavice in to v času, ko sama nosim le še jopico in spodaj majico s kratkimi rokavi. Včeraj nisem mogla verjeti svojim očem, niti ušesom, ženska, katere leta kar težko ocenim zaradi uporabe vseh možnih preparatov v boju proti staranju, najbrž gre proti sedemdesetim, no ta dotična ženska na res topel pomladni dan pride v bar na cigareto in kavo in na roki nosi usnjene rokavice. Smešno, vam povem! Še bolj smešno je bilo, ko je znanki začela razlagati, da jih nosi, ker se strašansko boji, da se ji bo koža na rokah zaradi sončnih žarkov zgubala in da bo dobila tiste "nemarne bele fleke, ki jih imajo vse starke, ki ne dajo ničesar nase". Da ne bo pomote, je že prav da skrbiš zase in za svoj videz ampak da se v času, ko je na soncu čez 20°C nosi debele usnejene zimske rokavice, da se ti ne bo koža zgubala je pa že smešno!No, to je bil drugi primer.
III. primer pa sem ne boste verjeli, sama. Zadnjič me je na moje sivenje prijazno upozoril lastnik lokala Terasa v katerega redno zahajam (malce reklame ne škodi, kajne Tomaž?). Njegova reakcija je bila fenomenalna in jo bom prav citirala: "Pa saj ti si še bolj siva kot jaz...pa bi bil lahko tvoj fotr!" Moj odgovor je bil preprost in seveda v mojem stilu ciničen, "hja saj zato pa sem ti rekla, da mi lahko plačaš frizerja, če je to tako moteče!" In potem, ko sem se že zavestno odločila, da se ne bom več barvala, ker bi rada imela nazaj svojo naravno barvo las, me je hudič, spet zvabil na svoja pota in ponovno razmišljam o barvanju! Ker pač nočem vsakič znova poslušat besed varianta ja, kako si pa ti že siva blablablabla... Zatorej, za vse vas, Ja prav ste videli, sivim, to imam po svojem očetu, pri 30ih je bil namreč že čisto siv, moji lasje pa so se očitno odločili, da bodo posiveli še prej. Tako, da se ne čudite, če boste v mojih laseh naslednjič, ko me boste srečali zagledali kakšen sivi pramen las. Tako pač je...staram(o) se!


Ostanite v cvetju in naj vas cvetni prah ne zadrži med štirimi stenami, brcnite ga v rit in pojdite ven na sonce! :)
Vaša &c.
A.

P.S. Opažam, da tale moj blog spremlja kar nekaj bralcev kar me izredno veseli, še bolj vesela pa bi bila če bi kdaj napisali kak komentar, pa naj bo pozitivni ali pa če me boste spljuvali, vse bom prenesla! Če ste bolj "lenušne" sorte za komentiranje pa lahko ko končate stisnete "like".

četrtek, 06. februar 2014

ko te zamede, vol II

Khm, kje naj sploh začnem. To, da nas je zamedlo in da se je danes na nebu pokazala neka čudna kugla poimenovana sonce že veste. To, da smo prejšnje dneve bolj kot ne preživeli na prostem ob zganjanju FIS kulture, kot kidanju pravi moj oče, tudi. To, da smo zaradi slabe napovedi in razbolelih mišic danes kar preko telefona naročili snežno frezo, ste izvedeli ravnokar. Je pa še nekaj kar ne veste, pri nas imamo pri hiši dva posebna primerka iz živalskega sveta, pravzaprav tri. Prvi in najstarejši letnika 2003 je pes Kiki, je dokaj normalen pes, razen to da se na čase obnaša, kot mladič in da ima blazno alergijo na poštarja, kar je očitno že tradicija v pasjem svetu. Trenutno je v hudi depresiji, ker je zaradi snežne oddeje omejen na nekaj metrov dovoza pred hišo in ker ne more it na "šnoflasto ekspedicijo" na njemu nadvse priljubljene Bznike ( hrib za hišo, op.p.).
pogled na sadovnjak iz zgornjega balkona
Od njega pa prihajamo na malce bolj posebne primerke iz mačjega sveta. Prvi primerek je Biffa oz. Bjfk, je mešanka z modro rusko mačko in ima zelo poseben karakter. No, ona je bila v depresivnem stanju skoraj celotni januar, bržkone zaradi mene in mojega godrnjanja nad dežjem  in pomanjkanja snega! Obe obožujeva sneg, no trenutno ga tudi ona bolj kot ne sovraži, ker je obsojena na bivanje v hiši in le male obhode okoli hiše. Zato vse po vrsti terorizira s svojo obsedenostjo nad pletenim štrikcem iz mojega krila, da se moramo vsaj uro na dan z njo igrati in loviti po hiši. Zabavno, ni kaj!
Tretji primerek pa je Mexx, to je mačkon, ki je že od svojega rojstva zaznamovan. Skotil se je zadnji in bil naposled tudi malce bolj šibkega zdravja, vendar se je zaradi našega razvajanja razvil v krepostnega obilnega mačkona. No, z vmesnimi postanki, kot z vsakim mačkonom so bili tudi z njim problemi. Že kot mladič je bil blazno siten in požrešen, še njegova mati Rafaela-Rafi se je nad njim nekoč razjezila. Ko je vsa utrujena odšla izpod mize v kateri je bila nastanjena z mladiči po kotitvi (mesto je izbrala sama) na hranjenje v kuhinjo, se je Mexx na ves glas začel dreti, je besno zamijavkala in zarenčala. V mačjem jeziku najbrž to pomenilo: "Preklemani mulc dj mi mal gmaha, da vsaj u miru pojem!" Pred kastracijo je imel navado glasno najavljati vse svoje prihode in odhode iz hiše, medtem ko se je že pri ranih letih naučil odpirati vrata po hiši. Priznam, da sem za to kriva sama, saj sem mu pokazala kako se skoči na kljuko in odpre vrata. Škoda, da ga istočasno nisem naučila še kako vrata zapreti nazaj! Torej pred kastracijo je pri veterinarju naredil škodo, najbrž je vedel, da so mu dnevi parjenja šteti, saj je skočil iz mize na katero smo ga postavili, da bi ga veterinar pred posegom pregledal, iz nje pa naravnost pod strop, kjer je bilo majhno okno, ker seveda tam ni bilo poličke,na katero bi se ujel, se je prav elegantno spustil po sveže prepleskani steni do tal in za seboj pustil ris njegovih krempljev po celotni steni. Po kastraciji je bilo našo življenje olajšano, ker ni več najavljal svojih prihodov, no vsaj zvočno ne. zdaj svoje prihode najavlja s trkanjem po oknu. Iz tace ven iztegne krempelj in ti sredi noči prav nič nežno potrka po oknu, ni treba posebno poudariti, da je marsikoga, ki je tu prespal že skoraj zadela kap zaradi njegovega "strašenja"! Ugotavljam, da bi o Mexxu lahko napisala svoj "post", ker ima v svojem skoraj 6 let trajajočem življenju kar nekaj pripetljajev, če jih opišem vse, bo bržkone tale objava bila malce predolga. Zato jih bom samo naštela. Kot sem napisala že zgoraj je najprej paral živce svoji mačji materi, nato je nam paral živce s svojimi glasnimi najavljanji odhodov iz hiše in prihodov v hišo, nato je prišla na vrsto prigoda pri veterinarju. Nekoč je 5 dni preživel v vrhu 7 metrov visoke smreke, v katero se je zaplezal. po tem dogodku je bilo vse v redu do 31. okt. leta 2010, ko je padel v nafto in se z njo posledično, ko se je probal očistiti zastrupil ter ponovno preživel nekaj dni pri veterinarju. Vse od tedaj se je vsaj v poletnih mesecih umival v domačem bazenu, najprej prve tace, potem tudi rit in na koncu je zaplaval ter se takoj potem vrnil nazaj na stopnice bazena, kjer se je umil še na "old school" mačji način. Najbrž sem še kaj izpustila, ker te prigode se vrstijo dan za dnem in bi o njih lahko pisala celo mačjo kolumno! Da se vrnem na sneg in mraz, no tudi v tem času ima Mexx posebne navade in sicer že drugo leto zapored je skopal rov oz. si naredil gaz do sosede, ki ga je razvadila s prigrizki in občasnimi večerjami na okenski polici njene hiše. lansko leto sem slikala samo gaz. Letos pa mi ga je nekako, vendar ne čisto v celoti, uspelo ujeti v fotografski objektiv v času teptanja oz utrjevanja te gazi, glede nato, da je potem ko je že zapadla ogromna količina snega gaz zasul že nov sneg. Morali bi videti kako jezno je opazoval sedeč na kuhinjski mizi sneg, ki je padal iz neba in mu uničeval gaz! Ja, tale naš Mexx je res poseben in bi si zaslužil še kakšno blog objavo!

Do naslednjega branja vas v zameden stanju pozdravljamo vsi in vam mahamo s tačkami!
Vaša &c. Alexa

lanskoletna pot do sosedke je delo Mexxovih tačk

zabarikadirano dvorišče

vidi se samo še sosedovo belo streho

v led oblečene ščipalke za obešanje perila


pot na "Kikijeve" Bznike zasnežena

praktični prikaz "FIS kulture"
kolaž Mexxa ujetega na utrjevanju gazi, kako ponosno pozira na sredinjski sliki!
Bjfk s svojim starim že uničenim štrikcem-tega je zaradi barve imela najraje! :)

ledene sveče nad vhodnimi vrati poskrbijo, da odženejo vse nezaželjene obiske ;)












petek, 31. januar 2014

ko te zamede


"Zamedlo nas je!"se je glasil krik moje matere v telefon, ko sem jo klicala zjutraj, da preverim kakšno je stanje pri nas doma. V mestu namreč ni več snežilo, ampak deževalo in ob pogledu skozi okno me je minilo, da bi se odpravila na 50 km dolgo pot v mojo "rodno" vas! "Ja mati" sem ji odgovorila, namreč navajena sem, da naša mati včasih le malce pretirava, se pač ukvarja z novinarstvom in glede na stanje slovenskega novinarstva v naši državi je stalna praksa , da se malce pretirava! No, sem že zašla, torej...za sliko realnega stanja bo treba poklicati očeta, zavrtim njegovo številko, oglasi se jezen kot le kaj. "oj, ati povej kakšno je realno stanje ceste in višina snega pri nas?"

po polnočnem kepanju

Odgovor je bil precej bolj optimističen, kot materin. "snega je prbližn en meter, od enajsth do zdej ga mečem, mater sem jezen! Na cest ga je kšnih 5 cm, paz na cest, lepo počas pejd pa merkj na kamikaze na cest pa donat & radensko mi prnes, pa zdj štartej, k je spet začel padat!" 


Uffa, tega priznam, nisem pričakovala! Na hitro spakiram prtljago, vržem vase kosilo, ki me čaka na mizi in se odpravim najprej v trgovino, nato še v knjižnico po knjige. V tistem trenutku sem nadvse hvaležna za vse ure, ki sem jih ta december preživela na ledu v Mlačci pri Živih jaslicah v ledenem kraljestvu, spretno prehodim že malce poledenele kranjske ulice in se dokopljem do avta parkiranega pri "Čebelci". Avto mi je očistil moj lubi medtem, ko sem skakala po Kranju, tako da ga samo objamem, obljubim da ga bom poklicala, ga poljubim v slovo in se podam na adrenalinsko vožnjo proti domu! Iz centra do avtocestnega odseka proti Jesenicam je šlo brez problema, malce počasneje sicer kot ponavadi ampak cesta je bila očiščena in kot sem že napisala problemov ni bilo. Vse do viadukta Peračica, tam se začne. Cesta delno zasnežena, upočasnim in se počasi prebijam naprej, do sem je padal dež, tu se že počasi meša poleg še sneg, pripeljem do Vrbe, na cesti sneg, na radiu Karoli s sledečimi besedami "v večini države dežuje, v Zgornjesavski dolini ponekod še sneži", se nasmehnem in pri sebi zajamram "ha, ponekod sneg, a bejž no bejž". Se peljem naprej, skozi viadukt Moste in voila, me dobesedno zamede, snega na cesti 5 cm, možno sneži, na radiu se spet oglasi Karoli z novico, da je cesta proti Kranjski Gori komaj prevozna in da močno sneži. Stisne me pri srcu, verige imam sicer v prtljažniku, ampak nadeti na kolesa jih ne znam, zavzdihnem in pomislim na navodila v škatli z verigami, ki bi me utegnila rešiti ob najhujšem, torej če bo treba na kolesa dati verige.
Od izvoza za Lipce naprej peljem ponekod tudi 30 km na uro, držim veliko varnostno razdaljo, mislim da nas je bilo nekje 5 avtomobilov, pripeljem do izvoza na Hrušici, zavijem proti Kranjski Gori. Cesta popolnoma zasnežena, na cesti blizu 10 cm snega. Počasi se prebijam naprej, za mano vozi neki nestrpni Ljubljančan, seveda ni potrebno posebej poudariti, da je imel avto BMW X5 in da me je brez problema s svojim "tankom" prehitel nekje na pol poti, sicer mu je bilo kaj kmalu žal, saj ga je začelo zanašati. Srčni utrip se mi je vzdignil, pritisk še bolj, kako za boga si lahko tako neodgovoren!? Dobro, nekako mu je uspelo obvladati avto in že je izginil v daljavi. Domov sem pripeljala v slabi uri, ponavadi rabim nekje 30 minut. Ko sem poizkusila zapeljati na dvorišče pa me je zadelo, hiše iz ceste kmalu ne bo več videlo, snega je toliko, da že ne vemo več kam z njim, lahko bi ga začeli izvažati npr, na Primorsko, da bi moja prijateljica končno lahko dobila izkušnjo s snegom, kepanjem, rovšanjem in vsem kar sodi zraven! Torej po adrenalinski vožnji me je čakala še dobra ura in pol kidanja snega! Pa, da ne boste mislili, da se mi je sneg zameril!Kje pa, kljub temu, da me roke konkretno bolijo, sem tele pošiljke vesela bolj kot kdajkoli prej! Res! Tole smo rabili!
Dodala sem še nekaj fotografij, da boste lahko okusili primerjavo med količino snega v mestu, ter pri nas!
Dobro zdaj počasi lahko jenja snežiti, ker res ne vem več kam ga bomo dali! 

en snežni pozdrav!
vaša &c. Alexa

ulična svetilka


struga Kokre

nočni sprehod

AC nekje pri Podmežakli






AC pred Vrbo



glavna cesta Jesenica-Kranjska Gora





cesta na Belci
kozolec se komaj še vidi








pridna punca kida (:

pogled skozi avtu, ko sem obtičala na začetku dovoza.



Bjfk je navdušena



petek, 24. januar 2014

Tu pa tam zapaše mi biti Črni Peter.



Ob prebiranju neke strokovne literature sem naletela na fotografijo Kranjske Gore, ki jo je l. 1963 posnel J. Čop in pod njo sledeči zapis:



"Prvi regulacijski načrt za razvoj Kranjske Gore v »moderno kultivirano letovišče in zimskošportno postojanko prvega reda« je po naročilu županstva  v Kranjski Gori izdelal pred drugo svetovno vojno slovenski arhitekt Jože Plečnik. V zadnjih treh desetletjih je delovalo v Kranjski Gori na deset arhitektov, avtorjev urbanističnih in stavbnih projektov.

Do sredine šestdesetih let je Kranjska Gora v poglavitnem ohranila svojo podobo izpred druge svetovne vojne. Prva pomembna pridobitev je bila žičnica na Vitranc (1958), tudi novi turistični objekti so zrasli v zahodnem delu vaškega prostora, leta 1959 so zgradili Motel, hotel Prisank l. 1963, Market leta 1966, v ta kompleks spada tudi nova šola. Leta 1965 je bil izdelan in tudi sprejet globalni urbanistični, ureditveni in zazidalni načrt, ki so ga izdelali v Urbanističnem inštitutu SRS. V sedemdesetih in osemdesetih letih je Kranjska Gora dobivala današnjo podobo. Leta 1971 so zgradili hotel Larix, sledili so drugi projekti: hotel Lek (1972), Garni hote (1973),  hotel Alpina (1973), hotel Kompas (1974), apartma Razor (1987), v severnem obrobju naselja so naslednje leto odprli tudi novi trgovski center. V dolini Pišnice so uredili gostišče  Jasna (1985), ob drsališču v Zagmajnici so uredili tenis center (1988), najnovejša pridobitev je športno prireditveni center (1989). Do leta 1973, ko je bila zgrajena nova cesta v severnem obrobju Kranjske Gore, se je ves tranzitni promet stekal po današnji Borovški cesti, ki je bila poprej le del osrednje dolinske poti. Ob novi cesti je nastalo naselje stanovanjskih stolpnic in počitniških stanovanj v severovzhodnem delu v Čičarah in Brezju. Kranjska Gora se je razvilla v naselje z največjim številom stanovanj za počitek in rekreacijo; l. 1981 jih je bila 278 ( Avguštin 1989: 37).


Kot lahko izberemo iz zapisa, ki je nastal ob letu mojega rojstva, je nekoč Kranjska Gora imela vizijo oz. so ljudje na vodilnih položajih imeli vizijo. Medtem, ko se danes v Bohinju ukvarjajo z mislijo "Ali bo Bohinj "in" ali "hin"!? se, kljub nadvse katastrofalni sezoni zaradi vremena in vsesplošne gospodarske krize vodilni v občini v kateri živim, dobesedno požvižgajo in ne naredijo ničesar. Kljub zgoraj napisanemu grozljivemu dejstvu, so imeli zadnjo občinsko sejo 11. dec. lanskega leta, o kriznem sestanku pa ni ne duha ne sluha, medtem pa v Kranjski Gori ugaša še tisto malo upanja, ki ga je pred letošnjo zimsko sezono še imela! Tega kar bo prinesla prihodnost pa me je strah kot še nikoli ...

Ostanite v cvetju in naj vas jutri zamede, če ne pravi, pa vsaj imaginarni sneg!


vaša
&c. A.

[ Citirano besedilo je v celoti objavljeno v zbirki starih razglednic in fotografij z naslovom Gorenjski kraji in ljudje IV. po II. svetovni vojni, avtorja Ceneta Avguština iz leta 1989, katero je izdala Gorenjski muzej Kranj]

četrtek, 16. januar 2014

novoletne (za)obljube

Prva prebrana v letu 2o14!
Novo leto, nove ideje in novi projekti. Novoletnih zaobljub si ne dajem, ker jih nikoli ne izpolnim, ponavadi vse še preden mine prvi teden januarja pozabim. Edino eno novoletno zaobljubo sem do zdaj izpolnila in sicer v začetku leta 2o12 sem si rekla, da bo to leto, ko bom prižgala zadnjo cigareto in glej ga zlomka res mi je uspelo. 7. oktobra 2o12 sem z užitkom pokadila zadnjo in od takrat še nisem prižgala cigarete!Lanskoletna zaobljuba, da bom redno hodila na jogo pa nekako ni šla skozi, res je da sem šla večkrat kot leto poprej ampak vsak teden mi pa res ni uspelo!Saj veste pa sem imela to obveznost in pa drug opravek pa faks in delo in ja, vsakič je nekaj prišlo vmes! Skratka konec zaobljub. Samo še neka misel nekje v ozadju možganov-potovala bom vsaj toliko kot letos, no to je že izpolnjeno, potovanje v Krakow je bilo danes vplačano, več bom brala tudi to izpolnjeno-prva knjiga že prebrana in to z več kot 400 stranmi, nove knjige se še nisem spravila brat, ker imam trenutno obveznosti za faks, še za nazaj. No, pa tudi na joga nidro v Padma joga studiu (http://www.padma-jogastudio.si/#delavnice) za naslednji petek sem že prijavljena! Vidite, če si ne boste zadajali nekih zaobljub, katero potem možgani avtomatsko pretvorijo v obveznost, bo šlo lažje skozi!In še ena stvar-še več bom ustvarjala tako na gledališkem področju (trenutno sem še brez projekta, tako da se priporočam, če kdo ve za kakšnega) pa tudi na splošno doma. Trenutni skupni projekt z mojim dragim - pohištvo iz palet. Za na teraso za kofetkanje, branje knjig na sončku in pozne skupne zajtrke z jajci in francoskimi siri. Skratka moji načrti za to leto so bolj kot ne "duhovna hrana", da bom šla lažje čez vse prepreke, katere se mi bo življenje odločiti postaviti na pot!

Pa vi? Se še držite novoletnih zaobljub?

Ostanite v cvetju!
 vaša &c A.

DIY projekt-dvosed za na teraso