ko te zamede, vol II

februar 06, 2014

Khm, kje naj sploh začnem. To, da nas je zamedlo in da se je danes na nebu pokazala neka čudna kugla poimenovana sonce že veste. To, da smo prejšnje dneve bolj kot ne preživeli na prostem ob zganjanju FIS kulture, kot kidanju pravi moj oče, tudi. To, da smo zaradi slabe napovedi in razbolelih mišic danes kar preko telefona naročili snežno frezo, ste izvedeli ravnokar. Je pa še nekaj kar ne veste, pri nas imamo pri hiši dva posebna primerka iz živalskega sveta, pravzaprav tri. Prvi in najstarejši letnika 2003 je pes Kiki, je dokaj normalen pes, razen to da se na čase obnaša, kot mladič in da ima blazno alergijo na poštarja, kar je očitno že tradicija v pasjem svetu. Trenutno je v hudi depresiji, ker je zaradi snežne oddeje omejen na nekaj metrov dovoza pred hišo in ker ne more it na "šnoflasto ekspedicijo" na njemu nadvse priljubljene Bznike ( hrib za hišo, op.p.).

pogled na sadovnjak iz zgornjega balkona

Od njega pa prihajamo na malce bolj posebne primerke iz mačjega sveta. Prvi primerek je Biffa oz. Bjfk, je mešanka z modro rusko mačko in ima zelo poseben karakter. No, ona je bila v depresivnem stanju skoraj celotni januar, bržkone zaradi mene in mojega godrnjanja nad dežjem in pomanjkanja snega! Obe obožujeva sneg, no trenutno ga tudi ona bolj kot ne sovraži, ker je obsojena na bivanje v hiši in le male obhode okoli hiše. Zato vse po vrsti terorizira s svojo obsedenostjo nad pletenim štrikcem iz mojega krila, da se moramo vsaj uro na dan z njo igrati in loviti po hiši. Zabavno, ni kaj!
Tretji primerek pa je Mexx, to je mačkon, ki je že od svojega rojstva zaznamovan. Skotil se je zadnji in bil naposled tudi malce bolj šibkega zdravja, vendar se je zaradi našega razvajanja razvil v krepostnega obilnega mačkona. No, z vmesnimi postanki, kot z vsakim mačkonom so bili tudi z njim problemi. Že kot mladič je bil blazno siten in požrešen, še njegova mati Rafaela-Rafi se je nad njim nekoč razjezila. Ko je vsa utrujena odšla izpod mize v kateri je bila nastanjena z mladiči po kotitvi (mesto je izbrala sama) na hranjenje v kuhinjo, se je Mexx na ves glas začel dreti, je besno zamijavkala in zarenčala. V mačjem jeziku najbrž to pomenilo: "Preklemani mulc dj mi mal gmaha, da vsaj u miru pojem!" Pred kastracijo je imel navado glasno najavljati vse svoje prihode in odhode iz hiše, medtem ko se je že pri ranih letih naučil odpirati vrata po hiši. Priznam, da sem za to kriva sama, saj sem mu pokazala kako se skoči na kljuko in odpre vrata. Škoda, da ga istočasno nisem naučila še kako vrata zapreti nazaj! Torej pred kastracijo je pri veterinarju naredil škodo, najbrž je vedel, da so mu dnevi parjenja šteti, saj je skočil iz mize na katero smo ga postavili, da bi ga veterinar pred posegom pregledal, iz nje pa naravnost pod strop, kjer je bilo majhno okno, ker seveda tam ni bilo poličke,na katero bi se ujel, se je prav elegantno spustil po sveže prepleskani steni do tal in za seboj pustil ris njegovih krempljev po celotni steni. Po kastraciji je bilo našo življenje olajšano, ker ni več najavljal svojih prihodov, no vsaj zvočno ne. zdaj svoje prihode najavlja s trkanjem po oknu. Iz tace ven iztegne krempelj in ti sredi noči prav nič nežno potrka po oknu, ni treba posebno poudariti, da je marsikoga, ki je tu prespal že skoraj zadela kap zaradi njegovega "strašenja"! Ugotavljam, da bi o Mexxu lahko napisala svoj "post", ker ima v svojem skoraj 6 let trajajočem življenju kar nekaj pripetljajev, če jih opišem vse, bo bržkone tale objava bila malce predolga. Zato jih bom samo naštela. Kot sem napisala že zgoraj je najprej paral živce svoji mačji materi, nato je nam paral živce s svojimi glasnimi najavljanji odhodov iz hiše in prihodov v hišo, nato je prišla na vrsto prigoda pri veterinarju. Nekoč je 5 dni preživel v vrhu 7 metrov visoke smreke, v katero se je zaplezal. po tem dogodku je bilo vse v redu do 31. okt. leta 2010, ko je padel v nafto in se z njo posledično, ko se je probal očistiti zastrupil ter ponovno preživel nekaj dni pri veterinarju. Vse od tedaj se je vsaj v poletnih mesecih umival v domačem bazenu, najprej prve tace, potem tudi rit in na koncu je zaplaval ter se takoj potem vrnil nazaj na stopnice bazena, kjer se je umil še na "old school" mačji način. Najbrž sem še kaj izpustila, ker te prigode se vrstijo dan za dnem in bi o njih lahko pisala celo mačjo kolumno! Da se vrnem na sneg in mraz, no tudi v tem času ima Mexx posebne navade in sicer že drugo leto zapored je skopal rov oz. si naredil gaz do sosede, ki ga je razvadila s prigrizki in občasnimi večerjami na okenski polici njene hiše. lansko leto sem slikala samo gaz. Letos pa mi ga je nekako, vendar ne čisto v celoti, uspelo ujeti v fotografski objektiv v času teptanja oz utrjevanja te gazi, glede nato, da je potem ko je že zapadla ogromna količina snega gaz zasul že nov sneg. Morali bi videti kako jezno je opazoval sedeč na kuhinjski mizi sneg, ki je padal iz neba in mu uničeval gaz! Ja, tale naš Mexx je res poseben in bi si zaslužil še kakšno blog objavo!

Do naslednjega branja vas v zameden stanju pozdravljamo vsi in vam mahamo s tačkami!
Vaša &c. Alexa