Mexx
Tako kot vsakič do sedaj, se tudi tokrat ob silni žalosti, ki nas je doletela zatekam k pisanju.
Zadnje čase sem bolj kot obiralka besed, kovalka besed.
Tale zapis je posvečen najbolj posebnemu mucu na tem svetu, Mexxu.
Zakaj poseben...pred petimi leti sem v blog zapisu napisala, da mu je bila ta prismuknjena drugačnost položena direktno v zibelko.
Skotil se je kot zadnji v leglu. Kar je pomenilo, da je šibkejši in ima najmanj možnosti za preživetje. Ampak, ker naravo človek ali žival sama ob dodatni pomoči človeka lahko prelisiči, je preživel. Zaradi te potrebe po stalnem boju je bil zelo nadležen. Konstantno je mijawkal in želel hrano. Že kot mladič je bil blazno siten in požrešen, še njegova mati Rafaela-Rafi se je nad njim nekoč razjezila. Ko je vsa utrujena odšla izpod mize v kateri je bila nastanjena z mladiči po kotitvi (mesto je izbrala sama) na hranjenje v kuhinjo, se je Mexx na ves glas začel dreti, je besno zamijavkala in zarenčala. V mačjem jeziku je najbrž to pomenilo: "Preklemani mulc dj mi mal gmaha, da vsaj u miru pojem!" Pred kastracijo je imel navado glasno najavljati vse svoje prihode in odhode iz hiše, medtem ko se je že pri ranih letih naučil odpirati vrata po hiši. Priznam, da sem za to kriva sama, saj sem mu pokazala kako se skoči na kljuko in odpre vrata. Škoda, da ga istočasno nisem naučila še to kako se vrata zapre nazaj! Torej pred kastracijo je pri veterinarju naredil škodo, najbrž je vedel, da so mu dnevi parjenja šteti, saj je skočil iz mize na katero smo ga postavili, da bi ga veterinar pred posegom pregledal, iz nje pa naravnost pod strop, kjer je bilo majhno okno, ker seveda tam ni bilo poličke,na katero bi se ujel, se je prav elegantno spustil po sveže prepleskani steni do tal in za seboj pustil ris njegovih krempljev po celotni steni. Po kastraciji je bilo naše življenje olajšano, ker ni več najavljal svojih prihodov, no vsaj zvočno ne. Zdaj je svoje prihode najavljal s trkanjem po oknu. Iz tace ven je iztegnil krempelj in ti sredi noči prav nič nežno potrkal po oknu. Ni treba posebno poudariti, da je marsikoga, ki je kdaj prespal v naši hiši skorajda zadela kap zaradi njegovega "strašenja"!
Kot sem napisala že zgoraj je najprej paral živce svoji mačji materi, nato je nam paral živce s svojimi glasnimi najavljanji odhodov iz hiše in prihodov v hišo. Nato je prišla na vrsto prigoda pri veterinarju. Nekoč je 5 dni preživel v vrhu 7 metrov visoke smreke, v katero se je zaplezal. Po tem dogodku je bilo vse v redu do 31. okt. leta 2010, ko je padel v nafto in se z njo posledično, ko se je probal očistiti, zastrupil ter ponovno preživel nekaj dni na veterinarski kliniki. Vse od tedaj se je vsaj v poletnih mesecih umival v domačem bazenu, najprej prve tace, potem tudi rit in na koncu je zaplaval ter se takoj potem vrnil nazaj na stopnice bazena, kjer se je umil še na "old school" mačji način. Najbrž sem še kaj izpustila, ker te prigode so se vrstile dan za dnem in bi o njih lahko napisala celo mačjo kolumno!
Tudi v zimskem času je imel Mexx posebne navade in sicer je več let zapored kopal rov oz. si naredil gaz do sosede, ki ga je razvajala s prigrizki in občasnimi večerjami na okenski polici njene hiše. Takrat mi ga je uspelo, vendar ne čisto v celoti, ujeti v fotografski objektiv v času teptanja oz. utrjevanja gazi, glede nato, da je potem ko je že zapadla ogromna količina snega gaz zasul že nov sneg. Morali bi videti kako jezno je opazoval sedeč na kuhinjski mizi sneg, ki je padal iz neba in mu uničeval gaz!
Letni obiski veterinarja so bili del njegovega življenja. Enkrat se mu je vnel uho, drugič se je zaradi pretepov z drugimi mačkoni pri katerem mu je vedno ob strani stala starejša sestrica Bjfk, ker je bil po naravi preveč pacifističen, pristal na čiščenju ran in podobno. Na stara leta se je sicer malenkost umiril ampak še vedno je sem in tja s svojimi dejanji opozoril na svojo prismuknjeno naravo. Vsako nedeljo je potem, ko smo pojedli kosilo, po Pushkinovem nareku, skočil na pult in iz lonca ukradel kos govejega mesa, ki je bil navadno večji od njega. Od mesa mu je ostal mogoče kak grižljal saj mu je Pushkin v zvodnikovski maniri vzel vse. Bil je pa tudi nadvse dober lovec. Miši pred njim res niso bile varne. Bil je izredno potrpežljiv. Nekega dne je celo popoldne preživel na Bznikih (hribu za hišo) in stražil miš, da pride iz brloga na plan. Pa je k njemu v vsej svoji pasji navihanosti prišprintal Pushkin in prestrašil ubogo miš. Mexxa je to tako razjezilo, da je Pushkinu skočil v glavo! Kadar mu je uspelo prinesti ulov domov je pred vrati zamijavkal s posebnim tonom. Imel je nenavadno sposobnost mijavkanja z mrtvo ali živo mišjo v gobcu, da si takoj vedel koliko je ura in kaj se je zgodilo. Posebno smo morali biti previdni, ko smo mu odprli vrata saj je v zamaknjenem stanju miš ponavadi odnesel do sklede, jo položil na tla in se lotil več kot zasluženega obroka. Tako se je večkrat zgodilo, da smo po kuhinji lovili miš medtem, ko nas je on opazoval umivajoč svoje tace, in se čudil našemu početju. Mexx ni bil samo prismuknjenec, ki je imel gobček oblikovan v večni nasmešek, bil je tudi izredno čuječ in čutil je, kdaj si žalosten in kdaj potrebuješ poseben 'predilno-zdravilni' tretma za krče oz. kakšno drugo bolezen.
Na koncu je bil sam žrtev bolezni. Najbolj zahrbtne oblike raka, raka na črevesju. Kljub temu, da je jedel tudi po desetkrat na dan, si mu na koncu lahko preštel vse kosti v telesu. Rak ga je dobesedno razžiral od znotraj. Edina racionalna poteza je bila, slovo. Ki pa ni, niti nikdar ne bo lahko. Ampak tako pač je. Življenjski krog se enkrat sklene in njegov se je danes.
Naš "vedno lačni muc",pogrešali te bomo!
Zadnje čase sem bolj kot obiralka besed, kovalka besed.
Tale zapis je posvečen najbolj posebnemu mucu na tem svetu, Mexxu.
Zakaj poseben...pred petimi leti sem v blog zapisu napisala, da mu je bila ta prismuknjena drugačnost položena direktno v zibelko.
Skotil se je kot zadnji v leglu. Kar je pomenilo, da je šibkejši in ima najmanj možnosti za preživetje. Ampak, ker naravo človek ali žival sama ob dodatni pomoči človeka lahko prelisiči, je preživel. Zaradi te potrebe po stalnem boju je bil zelo nadležen. Konstantno je mijawkal in želel hrano. Že kot mladič je bil blazno siten in požrešen, še njegova mati Rafaela-Rafi se je nad njim nekoč razjezila. Ko je vsa utrujena odšla izpod mize v kateri je bila nastanjena z mladiči po kotitvi (mesto je izbrala sama) na hranjenje v kuhinjo, se je Mexx na ves glas začel dreti, je besno zamijavkala in zarenčala. V mačjem jeziku je najbrž to pomenilo: "Preklemani mulc dj mi mal gmaha, da vsaj u miru pojem!" Pred kastracijo je imel navado glasno najavljati vse svoje prihode in odhode iz hiše, medtem ko se je že pri ranih letih naučil odpirati vrata po hiši. Priznam, da sem za to kriva sama, saj sem mu pokazala kako se skoči na kljuko in odpre vrata. Škoda, da ga istočasno nisem naučila še to kako se vrata zapre nazaj! Torej pred kastracijo je pri veterinarju naredil škodo, najbrž je vedel, da so mu dnevi parjenja šteti, saj je skočil iz mize na katero smo ga postavili, da bi ga veterinar pred posegom pregledal, iz nje pa naravnost pod strop, kjer je bilo majhno okno, ker seveda tam ni bilo poličke,na katero bi se ujel, se je prav elegantno spustil po sveže prepleskani steni do tal in za seboj pustil ris njegovih krempljev po celotni steni. Po kastraciji je bilo naše življenje olajšano, ker ni več najavljal svojih prihodov, no vsaj zvočno ne. Zdaj je svoje prihode najavljal s trkanjem po oknu. Iz tace ven je iztegnil krempelj in ti sredi noči prav nič nežno potrkal po oknu. Ni treba posebno poudariti, da je marsikoga, ki je kdaj prespal v naši hiši skorajda zadela kap zaradi njegovega "strašenja"!
Kot sem napisala že zgoraj je najprej paral živce svoji mačji materi, nato je nam paral živce s svojimi glasnimi najavljanji odhodov iz hiše in prihodov v hišo. Nato je prišla na vrsto prigoda pri veterinarju. Nekoč je 5 dni preživel v vrhu 7 metrov visoke smreke, v katero se je zaplezal. Po tem dogodku je bilo vse v redu do 31. okt. leta 2010, ko je padel v nafto in se z njo posledično, ko se je probal očistiti, zastrupil ter ponovno preživel nekaj dni na veterinarski kliniki. Vse od tedaj se je vsaj v poletnih mesecih umival v domačem bazenu, najprej prve tace, potem tudi rit in na koncu je zaplaval ter se takoj potem vrnil nazaj na stopnice bazena, kjer se je umil še na "old school" mačji način. Najbrž sem še kaj izpustila, ker te prigode so se vrstile dan za dnem in bi o njih lahko napisala celo mačjo kolumno!
Tudi v zimskem času je imel Mexx posebne navade in sicer je več let zapored kopal rov oz. si naredil gaz do sosede, ki ga je razvajala s prigrizki in občasnimi večerjami na okenski polici njene hiše. Takrat mi ga je uspelo, vendar ne čisto v celoti, ujeti v fotografski objektiv v času teptanja oz. utrjevanja gazi, glede nato, da je potem ko je že zapadla ogromna količina snega gaz zasul že nov sneg. Morali bi videti kako jezno je opazoval sedeč na kuhinjski mizi sneg, ki je padal iz neba in mu uničeval gaz!
Letni obiski veterinarja so bili del njegovega življenja. Enkrat se mu je vnel uho, drugič se je zaradi pretepov z drugimi mačkoni pri katerem mu je vedno ob strani stala starejša sestrica Bjfk, ker je bil po naravi preveč pacifističen, pristal na čiščenju ran in podobno. Na stara leta se je sicer malenkost umiril ampak še vedno je sem in tja s svojimi dejanji opozoril na svojo prismuknjeno naravo. Vsako nedeljo je potem, ko smo pojedli kosilo, po Pushkinovem nareku, skočil na pult in iz lonca ukradel kos govejega mesa, ki je bil navadno večji od njega. Od mesa mu je ostal mogoče kak grižljal saj mu je Pushkin v zvodnikovski maniri vzel vse. Bil je pa tudi nadvse dober lovec. Miši pred njim res niso bile varne. Bil je izredno potrpežljiv. Nekega dne je celo popoldne preživel na Bznikih (hribu za hišo) in stražil miš, da pride iz brloga na plan. Pa je k njemu v vsej svoji pasji navihanosti prišprintal Pushkin in prestrašil ubogo miš. Mexxa je to tako razjezilo, da je Pushkinu skočil v glavo! Kadar mu je uspelo prinesti ulov domov je pred vrati zamijavkal s posebnim tonom. Imel je nenavadno sposobnost mijavkanja z mrtvo ali živo mišjo v gobcu, da si takoj vedel koliko je ura in kaj se je zgodilo. Posebno smo morali biti previdni, ko smo mu odprli vrata saj je v zamaknjenem stanju miš ponavadi odnesel do sklede, jo položil na tla in se lotil več kot zasluženega obroka. Tako se je večkrat zgodilo, da smo po kuhinji lovili miš medtem, ko nas je on opazoval umivajoč svoje tace, in se čudil našemu početju. Mexx ni bil samo prismuknjenec, ki je imel gobček oblikovan v večni nasmešek, bil je tudi izredno čuječ in čutil je, kdaj si žalosten in kdaj potrebuješ poseben 'predilno-zdravilni' tretma za krče oz. kakšno drugo bolezen.
Na koncu je bil sam žrtev bolezni. Najbolj zahrbtne oblike raka, raka na črevesju. Kljub temu, da je jedel tudi po desetkrat na dan, si mu na koncu lahko preštel vse kosti v telesu. Rak ga je dobesedno razžiral od znotraj. Edina racionalna poteza je bila, slovo. Ki pa ni, niti nikdar ne bo lahko. Ampak tako pač je. Življenjski krog se enkrat sklene in njegov se je danes.
Naš "vedno lačni muc",pogrešali te bomo!
Komentarji
Objavite komentar