Venezia

Must see :
Peggy Guggenheim Collection
The Rialto Markets
Libreria acqua alta ❤

Stopnišče izdelano iz starih odsluženih knjig. 

Torej, spala nisem nič. Celo noč je deževalo, grmelo in z bliski razsvetljevalo nočno nebo.
Upala sem, da ne bo tako tudi v Benetkah. Da me ne bo, kakor sem hudomušno napisala na fb ob 3. zjutraj preden sva krenila proti lj, poplavilo skupaj s trgom sv. Marka.
In me ni oz. nas ni.
Na izlet sva se z bratom odpravila z  agencijo Kompas.
Vodička je bila odlična. Starejša gospa v pokoju, ki je bila rahlo cinična, sploh z izjavami v stilu:  "Danes v Italiji ne bomo prečili mostu daljšega od 1oo m, najdaljšega smo pravkar prečili na poti proti slovensko - italijanski meji in ta nas je zdržal ali pa več o potovanju na otoka Murano in Burano pa kasneje, najprej dajte denar, ker saj veste da brez tega ne bo nič".
Ni nas utrujala z goro nepomembnih letnic in drugih podrobnosti o arhitekturi, vendar če si želel vedeti več je na večino vprašanj poznala odgovor. Bila je samosvoja ampak dobrosrčna. Leta izkušenj so ji pomagala, da je vsako zagonetno situacijo rešila brez problema, tako rekoč z levo roko. Najpomembnejše pa je to, da nam je pokazala del Benetk, ki navadno turistom ostane skrit. Zakotne ulice po katerih hitijo domačini, ko na sobotno jutro vidno naveličani ulic natrpanih s turisti, hitijo na tržnico po zelenjavo in ribe, ki jih bodo pridne gospodinje pripravile za kosilo. Seveda se obleganih mest, kot so most Rialto, Doževa palača in trg Sv. Marka nismo mogli ogniti ampak preveč časa tam tudi nismo izgubljali.
Prosti čas sva z bratom izkoristila za iskanje enega najbolj posebnih in meni osebno najlepših antikvariatov. Ker mesto kjer lahko najdeš knjige, gramofonske plošče in mačke obenem je lahko samo in izključno božansko.
Gps na telefonu nama je obljubil 8min hoje od Doževe palače do antikvariata ampak potrebovala sva jih najmanj 20 ali več. Med iskanjem sva odkrila najlepše ulice, tiste pristne beneške, kjer se perilo suši na vrvici obešeni med dvema stavbama. Starejše urejene Benečanke, ki počasi korakajo po dežju z dežnikom kot jih ves čas uporablja kraljica Elizabeta, saj veste tiste prozorne z barvno obrobo pri špicah.
Pozabljene stare vile, ki še komaj kljubujejo zobu časa in vlagi. Zvonike, ki se zaradi podobnih vzrokov že močno nagibajo v levo ali desno. Male kavarnice, najverjetneje v lasti družin, ki jih opravljajo že stoletja in to kljub temu, da kava pri njih ne stane več kot 2€.
Skratka med izgubljanjem sva začutila tisti pravi, pristni duh Benetk.
Ko sva precej premočena končno odkrila kje zaboga je skrit antikvariat, sva ostala brez besed. Na prvi pogled izgleda kot še ena trgovinica s spominki več. Ko vstopiš pa si obdan s stotinami knjig v vseh možnih jezikih, vseh žanrov. V prijetnem ambientu, kjer se s stropa vsake toliko posuje malce prahu in sem in tja prileti kakšna kaplja bi lahko ostal ure in ure. In sva tudi ostala.
Dokler ni prenehalo deževati in se je na nebu pokazalo sonce.
Nadaljnje popoldne sva po kosilu v eni izmed restavracij ob kanalih preživela na ladjici s katero smo prehitevajoč druge barke brzeli od Benetk do otoka Murano, kjer smo si ogledali kako nastajajo mojstrovine iz muranskega stekla do otoka Burano. Arhitektura otoka Burano je čudovita. Hišice so oblečene v, vsaka po zakonu določeno, barvo. Burano je slikovit to je pa tudi vse. Dobiti pravo buransko čipko je misija nemogoče. Povsod ti ponujajo cenene ponaredke iz vzhoda, seveda vsak trdi da je čipka originalna ročno izdelana. Pa ne rabiš biti ravno strokovnjak, da že na prvi pogled ugotoviš da je čipka izdelana strojno.

Skratka dan je bil prečudovit. Benetke so dejansko po drugem obisku pustile dober vtis. Zahvaljujoč vodički. Če bi vedela, da bosta otoka Murano&Burano tako razočaranje, bi raje ostala v Benetkah in si ogledala muzej Penny Gugenheim ali pa se preprosto vrnila v antikvariat se udobno namestila v naslanjač s pogledom na kanal, vzela knjigo in uživala.

"A realist, in Venice, would become a romantic by mere faithfulness to what he saw before him.” 

[Arthur Symons]

Upam, da sem vas prepričala da se naslednjič tudi vi odpravite na izlet v Benetke. 
Naslednja blog objava bo najverjetneje objava o pohajkovanju po Češki kamor grem vandrat proti koncu meseca septembra.
Do takrat ostanite v cvetju ali pa jesenskem listju, kakor vam pač paše.
Vaša &c
Mary