staroletne prigode in novoletne zaobljube
Pa ti, imaš kakšno posebno zaobljubo se je glasilo vprašanje, ki mi ga je kolegica poslala v moj nabiralnik na nekem družabnem omrežju. Pa sem začela pisat. ufa, kar vsulo se je iz mene.
Moj odgovor se je glasil nekako takole:
"Če se bo novo leto nadaljevalo tako kot se je staro končalo se bo zaobljuba vsekakor glasila, "v novem letu bom bila bolj organizirana". ker kar se mi je zgodilo na Silvestrovo je bilo enostavno preveč.
 |
| silvestrski poljub |
Od novembra čisto po naključju in zanimivem spletu okoliščin sodelujem s super ekipo v delavnicah za otroke, ime le teh je Pekarna Mišmaš in v njej si otroci spečejo svoj 'ljubi kruhek', naučijo nekaj o kruhu in njegovi uporabi ter spoznajo Svetlanino čudovito pravljico Pekarna Mišmaš. Zanimiva stvar, tako da če imate otročke jih kar pripeljite k nam. pip, pip, piiip... konec reklamnega sporočila.
Torej, dokler nisem zapustila hiše je šlo vse kot po maslu, nato pa bam! Ceste zasnežene, na cesti sami kreteni. Eni počasni, 30 km/h po skoraj v celoti očiščenem cestišču, ali pa prehitevanje kolone, torej iz ene skrajnosti do druge. Očitno je bilo, da je folk s svojimi beticami že na novoletnih zabavah in da so še preden so štartali od doma spili kakšnega kratkega, dva, tri. Kar se je videlo tako v vožnji kot tudi v načinu parkiranja. Najprej sploh nisem opazila, ampak na parkirišču mi je v pičlih 10 minutah, kar sem bila parkirana, nekdo butnil avto. Super, avto seveda ni bil moj ampak očetov. Prva misel,' juhu! ati me bo ubil', takoj zatem občutek hude jeze nase, ker nisem šla z najinim avtom. Vsekakor bi bilo manj škode, ker je najina škatla na štirih kolesih stara 16 let. Drugi šok, ura 17: 15, ko sem šla na oder, zunaj -10°C, odigram bojda dokaj spodobno svoj del, nato počakam še stanovsko kolegico. Zaradi podrtega tajminga me vse bolj grabi panika, da mi ne bo uspelo pravočasno priti v Kranj na silvestrsko predstavo v PGK. Nekako se pomirim, da imam še dovolj časa. Ura v avtu kaže 18: 20, še dobro, da vem da jo ima oče naprej cca. za 7 minut. Če štartam proti Kranju zdaj, bom pravočasno tam in lepo v miru se bova sprehodila do gledališča na predstavo. V vsem hitenju pozabim, da moram najprej še domov, ker moram menjat avto. Ura je torej 18:13, js še vedno z udarjenim očetovim avtomobilom na cesti. Nekdo pred mano pelje celo pot od Kranjske gore 40 km/h. Pa saj to ni res! Ura pa podivja, ko sem prišla domov je bila 18:25, hitro se preoblečem se iz starke Jedrt prelevim nazaj v spodobno oblečeno žensko, ki je pripravljena na skok v novo leto. Na lep outfit s svetlečim krilom, hlačnimi nogavicami s srčki in pentljico ter bluzo lahko kar pozabim, ker je zunaj mraz in imam dobesedno zamrznjene prste še od nastopa poprej. Nase navlečem usnjene hlače, bluzo in jopico ter čez še eno štrikano jopico, da na poti slučajno ne zmrznem. Na noge le s težka spravim najljubše visoke bulerje. Hitro stečem po stopnicah do avtomobila, ga odklenem, dobro. Če štartam zdajle pridem pravočasno v gledališče, najverjetneje brez zamude. Poskusim odpreti vrata, ne gre. Poizkusim na drugi strani, ne gre, pa še enkrat pri zadnjih vratih na obeh straneh ne gre! Hudiča, zakaj se mi mora to kar naprej dogajati, se sprašujem!?! Murphy, zakaj zaboga me imaš tako rad!? Nekje med obupom in jezo kličem mojega dragega, da bom verjetno zamudila in da sva 40€ za karte pognala skozi okno, zaradi moje neorganiziranosti! Nakar mi v glavo šine super ideja, če bi me v tistem trenutku kdo slikal ali pa če bi o moji dogodivščini narisali strip bi mi prav gotovo nad glavo narisali žarnico! Tadaaam, vtaknem ključ v ključavnico na prtljažniku in zavrtim. Vrata se odpro in že vidiš kako lezem skozi prtljažnik vse do voznikovega sedeža in že živčno vtikam ključ v zaganjalnik, zavrtim enkrat, avto vžge in ugasne, pa drugič... nakar se mi že drugič v tem večeru zasveti nad glavo žarnica, da ima najina 'super truper' škatla na 4 kolesih kodno varovan vžig! Odklenem, zaklenem, in zalaufam, avto vžge in že zdivjam po dovozu proti Kranju. Ura v mojem avtu je veliko manj prizanesljiva do mojih živcev saj kaže 18:35, kar pomeni, da se bo predstava začela čez 25 minut! V Kranj sem prispela nekaj minut čez 19. uro in že sva tekla z roko v roki po ledenih ulicah Kranja vse do Prešernovega gledališča, ko sva vstopila je ura kazala 19:10 in ko sva vstopila je bilo na hodniku samo še peščica pomembnežev, ki je srkala šampanjec, po pogledih sodeč, sva morali izgledati precej obupano, saj so naju takoj spustili v dvorano. ravno, ko sva se udobno namestila je ugasnila luč in predstava se je začela. Nama na kožo pisano. Po predstavi sva najprej spila šampanjec potem pa se v miru odpravila proti domu, kjer sva sestradana napadla narezek in odlično francosko solato, ki jo je napravila taščica. Šele po močnem kruljenju sredi predstave sem ugotovila, da sem v celem dnevu pojedla samo krof za zajtrk in korenčkovo juho preden se je vsa kalvarija začela. Novo leto smo pričakali ob igranju namiznih iger, človek ne jezi se in enke. Bili smo kar precej razvneti saj smo v vsej igralni vnemi začetek novega leta zamudili za nekaj minut. Nato smo si voščili, se objeli, obvezen silvestrski poljub se je tudi zgodil. Kaj kmalu pa sva padla v posteljo utrujena od dolgega in napetega dne in zaspala, spala sva vse do 10., ko sva se s kolegico in njenim sinčkom sprehodila skozi zaspano, zmačkano, mrzlo Kranjsko jutro. Bilo je osvežujoče.
Torej, dokler nisem zapustila hiše je šlo vse kot po maslu, nato pa bam! Ceste zasnežene, na cesti sami kreteni. Eni počasni, 30 km/h po skoraj v celoti očiščenem cestišču, ali pa prehitevanje kolone, torej iz ene skrajnosti do druge. Očitno je bilo, da je folk s svojimi beticami že na novoletnih zabavah in da so še preden so štartali od doma spili kakšnega kratkega, dva, tri. Kar se je videlo tako v vožnji kot tudi v načinu parkiranja. Najprej sploh nisem opazila, ampak na parkirišču mi je v pičlih 10 minutah, kar sem bila parkirana, nekdo butnil avto. Super, avto seveda ni bil moj ampak očetov. Prva misel,' juhu! ati me bo ubil', takoj zatem občutek hude jeze nase, ker nisem šla z najinim avtom. Vsekakor bi bilo manj škode, ker je najina škatla na štirih kolesih stara 16 let. Drugi šok, ura 17: 15, ko sem šla na oder, zunaj -10°C, odigram bojda dokaj spodobno svoj del, nato počakam še stanovsko kolegico. Zaradi podrtega tajminga me vse bolj grabi panika, da mi ne bo uspelo pravočasno priti v Kranj na silvestrsko predstavo v PGK. Nekako se pomirim, da imam še dovolj časa. Ura v avtu kaže 18: 20, še dobro, da vem da jo ima oče naprej cca. za 7 minut. Če štartam proti Kranju zdaj, bom pravočasno tam in lepo v miru se bova sprehodila do gledališča na predstavo. V vsem hitenju pozabim, da moram najprej še domov, ker moram menjat avto. Ura je torej 18:13, js še vedno z udarjenim očetovim avtomobilom na cesti. Nekdo pred mano pelje celo pot od Kranjske gore 40 km/h. Pa saj to ni res! Ura pa podivja, ko sem prišla domov je bila 18:25, hitro se preoblečem se iz starke Jedrt prelevim nazaj v spodobno oblečeno žensko, ki je pripravljena na skok v novo leto. Na lep outfit s svetlečim krilom, hlačnimi nogavicami s srčki in pentljico ter bluzo lahko kar pozabim, ker je zunaj mraz in imam dobesedno zamrznjene prste še od nastopa poprej. Nase navlečem usnjene hlače, bluzo in jopico ter čez še eno štrikano jopico, da na poti slučajno ne zmrznem. Na noge le s težka spravim najljubše visoke bulerje. Hitro stečem po stopnicah do avtomobila, ga odklenem, dobro. Če štartam zdajle pridem pravočasno v gledališče, najverjetneje brez zamude. Poskusim odpreti vrata, ne gre. Poizkusim na drugi strani, ne gre, pa še enkrat pri zadnjih vratih na obeh straneh ne gre! Hudiča, zakaj se mi mora to kar naprej dogajati, se sprašujem!?! Murphy, zakaj zaboga me imaš tako rad!? Nekje med obupom in jezo kličem mojega dragega, da bom verjetno zamudila in da sva 40€ za karte pognala skozi okno, zaradi moje neorganiziranosti! Nakar mi v glavo šine super ideja, če bi me v tistem trenutku kdo slikal ali pa če bi o moji dogodivščini narisali strip bi mi prav gotovo nad glavo narisali žarnico! Tadaaam, vtaknem ključ v ključavnico na prtljažniku in zavrtim. Vrata se odpro in že vidiš kako lezem skozi prtljažnik vse do voznikovega sedeža in že živčno vtikam ključ v zaganjalnik, zavrtim enkrat, avto vžge in ugasne, pa drugič... nakar se mi že drugič v tem večeru zasveti nad glavo žarnica, da ima najina 'super truper' škatla na 4 kolesih kodno varovan vžig! Odklenem, zaklenem, in zalaufam, avto vžge in že zdivjam po dovozu proti Kranju. Ura v mojem avtu je veliko manj prizanesljiva do mojih živcev saj kaže 18:35, kar pomeni, da se bo predstava začela čez 25 minut! V Kranj sem prispela nekaj minut čez 19. uro in že sva tekla z roko v roki po ledenih ulicah Kranja vse do Prešernovega gledališča, ko sva vstopila je ura kazala 19:10 in ko sva vstopila je bilo na hodniku samo še peščica pomembnežev, ki je srkala šampanjec, po pogledih sodeč, sva morali izgledati precej obupano, saj so naju takoj spustili v dvorano. ravno, ko sva se udobno namestila je ugasnila luč in predstava se je začela. Nama na kožo pisano. Po predstavi sva najprej spila šampanjec potem pa se v miru odpravila proti domu, kjer sva sestradana napadla narezek in odlično francosko solato, ki jo je napravila taščica. Šele po močnem kruljenju sredi predstave sem ugotovila, da sem v celem dnevu pojedla samo krof za zajtrk in korenčkovo juho preden se je vsa kalvarija začela. Novo leto smo pričakali ob igranju namiznih iger, človek ne jezi se in enke. Bili smo kar precej razvneti saj smo v vsej igralni vnemi začetek novega leta zamudili za nekaj minut. Nato smo si voščili, se objeli, obvezen silvestrski poljub se je tudi zgodil. Kaj kmalu pa sva padla v posteljo utrujena od dolgega in napetega dne in zaspala, spala sva vse do 10., ko sva se s kolegico in njenim sinčkom sprehodila skozi zaspano, zmačkano, mrzlo Kranjsko jutro. Bilo je osvežujoče.
 |
Do takrat pa bodite v cvetju in en dobronameren nasvet, če zunaj pada sneg in so ceste v solidnem stanju peljite previdno, kar pa zaboga NE pomeni, da vozite po polžje! (:
&c. vaša Alexa
 |
| Pekarna Mišmaš - fotografija posneta na snemanju oddaje Dobro jutro. |
Komentarji
Objavite komentar