ponedeljek, 26. marec 2012

"you can’t feel the heat until you hold your hand over the flame"

Danes sem bila priča nekemu dogodku, ki me je globoko pretresel in me znova napeljal na razmišljanje o tem kako zelo srečna sem lahko, da vidim, slišim, da sem (kolikor toliko) zdrava.

Stala sem v križišču pri Tobačni in čakala na zeleno luč, da se odpeljem proti domu kot že neštetokrat do sedaj. Na levi strani sem na prehodu opazila fanta z belo palico, zdel se je nekoliko nemiren. Počakal je na zvočni signal, da lahko varno prečka cestišče.Stopil je, zgledalo je, da bo cesto prečkal naravnost po sredini zebre, vendar je zaradi svojega brzenja oz. bolje rečeno bezlanja zavil proti sredini križišča. Dih mi je zastal, ko sem nemočno opazovala dogajanje, vendar k sreči ga je nek fant mimogrede medtem, ko se je vneto menil po telefonu, potegnil iz cestišča. Ne morem si predstavljat kako se je v tistem trenutku počutil fant z belo palico-lahko predvidevam, da ga ni kaj dosti šokiralo, saj je že naslednji trenutek odvihral naprej in se zaletel v smetnjak.
In ravno to me je nekako napeljalo na misel, da je vse skupaj skrita kamera. Bolje rečeno želela sem si, da bi bila vse skupaj skrita kamera!


Na delavnicah Senzorium gledališča smo nekaj "classov" preživeli z prevezo čez oči, nekako smo se poizkusili vživeti v nalogo "gledati" z prsti, ušesi, okusom pa vendar si ne znam predstavljati kako je, če živiš v popolni temi. Zato torej TAK naslov. Inspiracijo pa mi je dala pesem "Satelitte" skupine Rise against.

Pozdrav,
&c A.

Ni komentarjev:

Objavite komentar