Tako kot vsakič do sedaj, se tudi tokrat ob silni žalosti, ki nas je doletela zatekam k pisanju. Zadnje čase sem bolj kot obiralka besed, kovalka besed. Tale zapis je posvečen najbolj posebnemu mucu na tem svetu, Mexxu. Zakaj poseben...pred petimi leti sem v blog zapisu napisala, da mu je bila ta prismuknjena drugačnost položena direktno v zibelko. Skotil se je kot zadnji v leglu. Kar je pomenilo, da je šibkejši in ima najmanj možnosti za preživetje. Ampak, ker naravo človek ali žival sama ob dodatni pomoči človeka lahko prelisiči, je preživel. Zaradi te potrebe po stalnem boju je bil zelo nadležen. Konstantno je mijawkal in želel hrano. Že kot mladič je bil blazno siten in požrešen, še njegova mati Rafaela-Rafi se je nad njim nekoč razjezila. Ko je vsa utrujena odšla izpod mize v kateri je bila nastanjena z mladiči po kotitvi (mesto je izbrala sama) na hranjenje v kuhinjo, se je Mexx na ves glas začel dreti, je besno zamijavkala in zarenčala. V mačjem jeziku je najbrž to pomenilo
Komentarji
Objavite komentar